VHODNA VRATA

Iskalnik

Polica

NEODVISNI
KOMENTARJI
politični zapor

PISAVA:  A-  A•  A+

24.06.2016

Tema:

REPUBLIKA SLOVENIJA • SAMOODLOČBA O SLOVENSKEM MORJU

RDEČI ZID

Vsebina

KOSOR–PAHOR ali MAČKA–MIšKO

KOSOR–PAHOR ALI MAČKA–MIŠKO

18.5.2010

Rudi Klarič

VČASIH JE TREBA TUDI TVEGATI

Ne glede na to, ali prisluhneš trenutni slovenski vladni koaliciji ali poslušaš opozicijo, je spoznanje v vsakem primeru enako: sporazum KOSOR–PAHOR o arbitraži, za katero sta se pogodila JADRANKA in BORUT, je igra na srečo. Velika loterija.

Morda kdo misli: pa kaj, saj je vse v življenju tveganje. Res je. Še neprimerno bolj pa je pomembna resnica, da se tveganje za pol Piranskega zaliva bistveno razlikuje od tveganja – na primer – za pol litra terana. Tvegati za nekaj pijače in morebiti še za kosilo je športno. Tvegati za katerikoli del slovenskega morja je brezvestno.

IGRA BESED IN ZAPOREDJA

Površno gledano se zdi, da ima vsak od obeh hazarderjev enako možnost dobička ali izgube. Niti KOSOR niti PAHOR namreč ne moreta zagotoviti, kako si bo njun tihi dogovor razlagalo arbitražno sodišče oziroma tisti, ki bo razsodil.

Stvar je za Slovenijo izjemno nerodna predvsem zato, ker podroben pregled obojestranske pisne zaveze kaže, da odločitev glede morja v nobenem primeru ne bo mogla biti pravična. Prav v tej točki so slovenski pogajalci izrecno pristali, da bo razmejitev morja utemeljena na določilih mednarodnega pomorskega prava, kar pomeni, da je pri tem pravičnost le drugotnega pomena. V dogovorjenem sporazumu gre za igro besed in zaporedja, v kateri Slovenija tvega prednostno birokratsko in s tem tudi pravno neoporečno, a nepravično razsodbo, ki bi bila v korist Hrvaške na škodo Slovenije.

SLOVENIJA TVEGA VSE – HRVAŠKA NIČ

Nesporno dejstvo, da gre za igro na srečo, hrvaške strani niti najmanj ne moti. Sama namreč na pogajalsko oziroma igralno mizo glede meje na morju ni položila ničesar. Podpisala je dogovor o arbitraži, v katerem se ni ničemur vnaprej odrekla. Nasprotno pa se je slovenska stran v tveganem pričakovanju, da bodo arbitražniki glede morja pravično razsodili, vnaprej prostovoljno odrekla delu svojega morja.

Ker torej hrvaška stran v igro vnaprej glede slovenskega morja ni vložila ničesar, nima česa izgubiti. Z vso pomorsko-pravno gotovostjo in logiko lahko mirno računa na polovico Piranskega zaliva. Izkoristiti mora le veliko priložnost, ki so jo na igralno mizo lahkoverno, kot da gre za kosilo in kozarec dobrega vina, položili slovenski pogajalci. Pristali so, da se za določitev meje na morju uporabi pomorsko pravo, pri čemer pravičnost v tej točki ni niti omenjena, kaj šele zagotovljena.

ZA MAČKO PRAVIČNOST NE OBSTAJA

Hrvaška stran se zaveda enkratne priložnosti, da lahko mimo osvajalskega vojnega pohoda in mimo vsakršnega tveganja, zgolj s spretno diplomatsko pomorsko-pravno potezo, osvoji pol Piranskega zaliva. To ji lahko uspe edinole, če bo vztrajala v igri izkušene mačke z lahkoverno mišjo tako, da si glede morske meje prizadeva NE DOPUSTITI PRAVIČNEGA RAZSOJANJA.

Zato se Hrvaška (oziroma njena uspešna predstavnica JADRANKA) pravičnega razsojanja (kot vsaka prava mačka) otepa kot nočne more. Na vso moč se ji je mudilo podpisati sporazum o arbitraži. Značilno je, da za skupščinski pristanek na svoje ne-tveganje hrvaški pogajalci niso imeli omembe vrednih težav. Takorekoč čez noč je hrvaški posel tisočletja dobil dvotretjinsko večino. O enaki podpori za – Slovenijo tako zelo tvegan dogovor – bi slovenski pogajalci v slovenski skupščini lahko samo sanjali.

Če bi Hrvaška v ozemeljskih pogajanjih s Slovenijo pristala na vesten oziroma pravičen pristop, bi se s tem seveda odrekla tako vabljivi igri spretne mačke s prijaznim miškom. Če bi soseda hotela delovati človečno, bi vsekakor opustila prizadevanje, da si na pomorsko-pravno neoporečen način ob hkratnem odrekanju pravičnosti pridobi nekaj, kar nikoli ni bilo njeno. Vendar vztraja pri doslednem odklanjanju uporabe načela pravičnosti pri določanju morske meje. Tovrsten pristop ji edini omogoča ohranjati premoč ostrovidne mačke v soočenju z nekoliko hipnotiziranim miškom.

SAMOODLOČBA – POSLEDNJI VLAK

Ne da bi karkoli tvegala, bi na osnovi sporazuma KOSOR–PAHOR Hrvaška dobila del slovenskega morja, ki ji ob doslednem upoštevanju načela pravičnosti nikakor ne bi mogel pripadati. To pa SE NE BO ZGODILO, če bo večina slovenskih državljank in državljanov na referendumu obkrožila NE in s tem glasovala proti dogovoru o arbitraži.

Dokler soseda na mizo ne položi veljavnega dokumenta, s katerim bo dokazala, da je Slovenija pol Piranskega zaliva prodala, prepustila, podarila ali v igri na srečo zaigrala v korist Hrvaške, ta del slovenskega morja ne more biti hrvaški. Takega dokumenta, kot že rečeno in še enkrat poudarjeno: hrvaška stran ne bo pridobila, če bo večina slovenskih državljank in državljanov na samoodločbi dne 6. junija 2010 obkrožila NE.

Povsem očitno je, da se JADRANKI zadevo mudi zaključiti na čim bolj pravniško zakoličen način. To ji bo tudi uspelo, če večina v Sloveniji ne bo odprla oči in s samoodločbo izrekla odločni NE. V primeru, da se bo to zgodilo, bo od referendumskega izida prebujeni BORUT tudi glede morja na povsem nedvoumen način lahko ponovno zahteval in Sloveniji tudi zagotovil pravično razsojanje, do česar ima vso pravico.

POMOČI POTREBNA VLADA RS

Samoodločba dne 6. junija 2010 je dragocena, edinstvena, neponovljiva priložnost, da naše pogajalce odrešimo težave, v katero so zabredli s ponesrečeno logiko: v življenju je potrebno tudi tvegati. Pa so ponesrečeno tvegali malenkost – pol Piranskega zaliva.

Zaradi strahu pred priznanjem napake in posledično osramočenostjo doma in v svetu naši pogajalci brez hitre in odločne pomoči državljank in državljanov Republike Slovenije ne bodo mogli iz slepe ulice. Zaslužijo pa si čestitke za podporo samoodločbi, s katero jih lahko rešimo iz hude težave samo tisti, ki bomo obkrožili NE in s tem glasovali proti njihovemu tveganemu sporazumu o arbitraži.

JEZA IN VEST

Kljub temu, da gre za slovensko morje, mi je sosed, s katerim se sicer kar dobro razumeva, prostodušno pojasnil, da ne bo šel na referendum. Jezno je pljunil na samoodločbo rekoč: naj svoj drek sami požro tisti, ki so ga nasrali.

Kar zadeva mene, bom vsekakor šel obkrožit svoj NE. Moja vest mi zvesto šepeta, da zaradi tega, ker sem domača miš, še ni treba, da bi se kar brez odpora, prijazno in prostovoljno pustil požreti mački, ker je pač mačka, ki so ji prijazni miškoti všeč in ima tudi sicer miši rada. Zato verjamem, da bo ob vestnem štetju moj NE (pravilno obkrožen na glasovnici) nekaj prispeval h kasnejši pravični (namesto za mačko in slepe miši pravilni) rešitvi.

SAMO VESTNO POJMOVANO PRAVO SLUŽI PRAVIČNOSTI

Iz nekega odziva na ta moj neodvisni komentar je razvidno, da celo nekateri izkušeni pravniki verjamejo, da bodo arbitri v našem primeru izjemoma delovali pravično. Pri tem pozabljajo na kruto resnico, da bo v morebitnem arbitrarnem razsojanju tretjega za mizo sedela slovenska pravna miš na eni strani, na drugi strani sosedova pravna mačka, v sredini pa nekaj vmes, vsekakor pa tudi pravne narave oziroma značaja. Da bi slovenska pravna miš na sodnika, ki bo po vsej verjetnosti tudi pravnik, naredila večji vtis kot hrvaška pravna mačka, je malo verjetno. Pravično sodbo bomo dobili samo v primeru, da se nas Bog usmili in bo zategadelj sodba vestna.

DOBER PRAVNIK SLUŽI TISTEMU – KI GA PLAČA

Morda se komu zdi neverjetno spoznanje, da vsak pravnik, če je v vlogi zagovornika, zagovarja tisto, za kar je plačan. Pravičnost mu je pri tem prav malo mar. Taka je pač kruta resnica o pravnikih. Razsodba je torej odvisna predvsem od tega, ali se bo sodnik zmogel toliko dvigniti nad dobičkonosne navade in običaje pomorskega prava in večine pravnic in pravnikov, da bo razsodba vestna oziroma pravična. O tem, koliko je vestnih sodnikov v Evropi, nimam pojma. V Sloveniji pa še nisem slišal za niti enega samega.

Verjetnost, da bo sodnik v primeru slovenskega morja razsodil po mačji logiki – torej sledeč zgolj pomorskemu pravu, je neprimerno večja, kot da si bo delo otežil z iskanjem, tehtanjem in preverjanjem zakonov in dokazov za pravično rešitev. Dejstvo, da slovenska stran v točki, ki zadeva pomorsko mejo, pravičnosti izrecno ne zahteva, mu bo dobrodošel povod za pravno neoporečno, a nepravično sodbo glede Piranskega zaliva. Zato je obkrožiti NE na referendumski glasovnici še najmanj tvegana odločitev.

NE – JE PRAVICA IN PRILOŽNOST

Moj na glasovnici obkroženi NE, s katerim se opredeljujem proti pravno neoporečni, a ne tudi pravični igrici MAČKA–MIŠKO, je največ, kar v tej zadevi lahko naredim. Narediti moram pač vse, kar je v moji moči, da se ne bi zgodilo, kar se je slepim mišim že večkrat primerilo. Živ in še vedno boleč je primer, ko je šlo za slovensko Koroško. Slepe miši se tega ne spomnijo. Rade so slepe, da resnica manj boli.

Za mojo vest bi bilo ubijalsko, če bi vtaknil glavo v pesek in ne šel obkrožit svoj NE. Iz istega razloga tudi predlagam obema stranema, trenutni slovenski vladni koaliciji in trenutni opoziciji, da se tisti – ki tega niso zmogli doslej – vsaj še zadnji hip prebudijo in spregledajo.

Z jasnim NE lahko vsakdo dokaže, da ni zaslepljen niti prestrašen ali uspavan od hipnotičnega pogleda sosedove mačke.

Nekateri imamo bolj mišji, drugi pač mačji značaj. Vendar, kdor je po naravi miš, mora biti še toliko manj lahkoveren, zato pa bistveno bolj buden, priseben, zlasti pa vesten, če hoče biti človek in preživeti.

PRILOŽNOST ZA POPRAVNI IZPIT

Tudi če bi se zgodil čudež in bi bila zato pravniška arbitraža do nas neverjetno usmiljena, bi vseeno v naši in svetovni zgodovini ostalo za vselej zapisano dejstvo, da smo se glede našega morja lahkoverno, prestrašeno in zaslepljeno sami in samostojno odrekli načelu pravične rešitve. Referendumski NE sporazumu KOSOR–PAHOR pa bo pomenil zgodovinsko dejstvo, da Slovenija razume vsak zakon, vključno s pomorskim pravom, kot nekaj, kar naj služi in mora služiti pravičnosti, kar mora biti v bodoče del vsake naše zahteve.

Prepustiti odločitev pravu, sprejeti tvegano igro na srečo in odstopiti od povsem nedvoumne zahteve po pravičnem odločanju o slovenskem morju, bi bilo zame brezvestno dejanje.

Z odločnim NE dogovoru KOSOR–PAHOR bomo dobili vsi skupaj čas za popravni izpit.

NE – KORISTEN TUDI ZA HRVAŠKO

Referendumski NE bi bil – dolgoročno gledano – koristen za vse, tudi za hrvaško stran. Zavajajoč dogovor, ki nekomu omogoča na nepravičen oziroma brezvesten način pridobiti v last nekaj tujega, ČLOVEKU ne more prinesti sreče. Tak dogovor lahko zgolj navidezno in zelo kratkoročno osreči samo miš ali mačko, ne pa tudi vestnega človeka.

Dobiti kaj po nepravični poti je podobno, kot če se v hudem mrazu rešuješ tako, da se lahkoverno pomočiš v hlače. Sprva ti bo sicer prijetno toplo, prav kmalu pa bo tvoj ponos nepopravljivo – zmrznil.

ČLOVEČNOST ALI ARBITRAŽNOST?

Hrvatje imajo imeniten dalmatinski pregovor: AKO SMO LJUDI, DOGOVORIT ČEMO SE! Po slovensko bi se temu reklo: ČE SMO ČLOVEČNI, ZA DOGOVOR NE POTREBUJEMO TRETJEGA. Seveda pa ta pregovor velja izključno samo za LJUDI oziroma za ČLOVEKA. Mačkam in mišim ta stopnja razumevanja ni dostopna.

V KAKŠNI DRUŽBI ŽIVIM?

Z zanimanjem pričakujem, kaj bo pokazala samoodločba v zvezi s sporazumom o arbitraži glede slovensko-hrvaške meje. V tej samoodločbi zame ne bo ne poraženca ne zmagovalca. Bo samo podatek, v kakšni družbi živim in ustvarjam. Šesti junij 2010 bo zgovorno pokazal in dokazal stanje vesti v Sloveniji.

 

fotografije so iz osebnega filmskega in foto arhiva rudija klariča 

Na vrh

delo ciste vesti

vrednost naših del je bistveno višja od njihove cene

Copyright © 2007 - 2019 Cultura Europaea d.o.o. Vse pravice pridržane.

Ponatis vsebin je dovoljen samo na osnovi pisnega soglasja avtorja.

Za citiranje posameznih delov vsebin je potrebno navesti avtorja.