PRELOMNICE NA MOJI ŽIVLJENJSKI POTI

••• preberi počasi ••• prebiraj večkrat •••

Rudi Klarič

26.3.2021

4

OBISK V VESOLJNEM RAČUNALNIKU

••• GOSPODAR BELINE •••

Moj prvi spomin po povratku iz nebeškega v zemeljsko življenje so bile klofute. Nekdo me je klofutal po obeh licih. Potem sem slišal očitajoč kirurgov glas: “Sem ti rekel, da ga boš ubila.” Očitek je bil namenjen anestezistki, ki je blago klofutala moj obraz po obeh licih. Potem sem začutil, da sem v telesu in da ga lahko premikam. “Vrača se,” je z olajšanjem objavila anestezistka in mi pomagala v sedeči položaj.

Ko sem odprl oči, sem zagledal presenetljiv prizor: pod je stal navpično in iz navpično postavljenih tal so vodoravno štrlele tri osebe: kirurg, anestezistka in medicinska sestra. Gotovo sem bil videti zmeden, ko so moje oči nejeverno zavijale. Zato mi je anestezistka prisolila še eno, nekoliko bolj občutno klofuto. Posledica je bila, da se je prizor elegantno zavrtel za 90 stopinj, tako da je bila stena postavljena navpično, kot je prav, tla pa so zavzela vodoravno lego, da so pričujoči stali navpično, kot je treba. Vsi smo si globoko oddahnili.

Potem so me odpeljali v sosednji prostor, ki so mu rekli prebujevalnica. Tam sem počasi prihajal k sebi. Zgornjo ustnico sem imel prekrito z debelim povojem. Medicinska sestra je bila srečna in me je ganjeno opazovala.

Ko je ugotovila, da sem dovolj pri sebi, da ne bom bruhal, mi je zaupno  povedala, da je bila močno v skrbeh, da so me izgubili. Omenila je, da imam gotovo močno srce in da vsakdo ne bi zdržal take doze. Velikodušno sem se zlagal, da sem se vrnil samo zaradi nje, ker je tako privlačna. Končno je še rekla, da mi bodo v prihodnjih dneh povoj odstranili in bom dobil samo še obliž, da bom lahko spet normalno jedel in da bo najbolje, če se do takrat ne bom preveč smejal.

Kar dolgo obdobje po tem mi ni bilo do smeha. Približno dve leti je trajala moja vojna z nadzavestnim delom moje duševnosti. Če mi je prisebnost le malo upadla, si je moja nadzavest nemudoma začela prizadevati, da bi se spomnila vsebine, za katero mi je glas Gospodarja nebeške beline razložil, da jo moram ob povratku na Zemljo pozabiti. 

Najhuje je bilo zvečer, saj sem se bal zaspati. Skoraj vsako noč so se v sanjah vrstili poskusi, da bi se spomnil vsebine mojega izpopolnjevanja v nebeškem računalniku. Vedel sem, da se ne smem spomniti celote, ker bi sicer moja duša nemudoma odletela v snežno bela nebesa (ali pa bi jo posrkalo v peklensko črno luknjo), jaz pa bi se moral vrniti na oni svet, ne da bi dokončal moje poslanstvo. V spominu sem lahko ohranil le posamezne delčke, ki so se mi pojavili, kadar sem poglobljeno razmišljal o smislu življenja in vsemirja. 

Sčasoma sem razvil posebno raven izjemno rahlega spanja, da sem se zbudil dovolj hitro in sem v hipu prekinil nevarne sanje. To mi je koristilo tudi, kadar so me mučile posebno moreče sanje. Pogosto se mi je v sanjah grozeče, tiho grmeče približevala zastrašujoča vesoljska ladja, občasno pa sem zgrožen in zakrčen od strahu padal v brezkrajno globino. Potem, ko sem se v takih primerih že zlahka takoj prebudil, so se zastrašujoče sanje nehale ponavljati. Ostale so samo še prijetne.

>>> SE NADALJUJE >>>

ODGOVORI NA VPRAŠANJA: >POVEZAVA