VHODNA VRATA

Iskalnik

Polica

PRIPOVED
RUDIJA KLARIČA

PISAVA:  A-  A•  A+

31.05.2021

Tema:

ŽIVLJENJSKA IZKUŠNJA

LIZA LIK: SPOZNANJE

Vsebina

9 – NEKOLIKO BRIDKOSTI - SPOZNANJE SLIKARKE

PRELOMNICE NA MOJI ŽIVLJENJSKI POTI

••• preberi počasi ••• prebiraj večkrat •••

Rudi Klarič

04.06.2021

9

NEKOLIKO BRIDKOSTI

••• SPOZNANJE SLIKARKE •••

Leta 1987, dve leti potem, ko sem se na srečno izognil naklepno ubijalskemu čelnemu trčenju na gorenjski dvopasovni magistralni cesti med Ljubljano in Kranjem, sem snemal v Šentjurju, v Savinjski dolini, dokumentarni film o slikarki Lizi Lik. Ob srečanju z njeno zanimivo slikarsko tehniko v vosku enkavstiki – in upodobljenimi prizori groze, sem ji omenil, da me pogled s portreta njene mačke spominja na mojo grozo ob dogodku pred otvoritvijo prvega odseka gorenjske štiripasovnice. Zaupal sem ji, da vladavina komunistov, oorganizirano ubija nečlane, če le-ti postanejo nadpovprečno uspešni. Prebodla me je s pogledom: “Nimaš pojma, česa vsega je ta morilska zveza sposobna.” Malo je pomolčala in pojasnila: “Ne morijo samo nečlanov, ubijajo tudi svoje, četudi pravoverne, če se izkažejo za vsaj malo pametnejše od vladajočih. Maršal Jugoslavije ne prenese, da bi bil kdo pametnejši od njega”.

Potem mi je omenila, da ji nekaj konkretnega leži na duši in – da mora to nekomu povedati. Predlagal sem ji, naj se gre spovedat v cerkev. Rekla je, da bi tisto raje zaupala meni. 

Nerad prevzemam tuja bremena na svoja ramena. Po drugi strani pa imam med osebami svoje podzavesti neko vsiljivo dobrodušno osebico, zavoljo katere le stežka odrečem pomoč. Tudi gledano s poklicnega vidika sem imel občutek, da sem – kot poklicni novinar – umetnici dolžan prisluhniti. Prosila me je, da njeno pripoved prenesem le zaupanja vrednim osebam. Po eni strani je hotela, da se njeno spoznanje ohrani, hkrati pa se je bala maščevanja s strani zločinske partijske celice.  Sedaj, ko je ni več med nami in živimo v nekoliko manj zločestemu času, njeno skrivnost lahko brez večjega tveganja že objavim na svoji spletni strari. 

Ker sem od leta 1983 pri vladajoči zvezi slovenskih komunistov veljal za sovražnika države, sem moral pripoved Lize Lik čimprej nekomu zaupati. Prav lahko bi se mi namreč zgodilo, da ponovnega poskusa načrtne prometne ponesrečitve ne bi preživel. Zadeva mi ni dala miru in poklical sem Matevža Krivica, za katerega sem vedel, da se kot pravnik pogumno zavzema za varstvo človekovih pravic. Ker je tudi moja podzavestna osebica dobrodušnica verjela, da je vreden zaupanja, sem ga poklical. Povedal sem mu, da bi mu rad povedal nekaj, kar ni za po telefonu. Prijetno me je presenetilo, da se je bil pripravljen takoj srečati z mano.

Ker je bil pogovor zaupne narave, sem mu mojo izkušnjo in Lizino spoznanje posredoval izven njegove hiše, v naravnem okolju. Povedal sem mu, kaj se mi je dogodilo junija 1985 in kaj mi je nedavno izpovedala slikarka Liza Lik in, da njej tisto ne da spati, meni pa oboje ne da miru.

V čast si štejem, da danes, ko maršala in njegove komunistične Jugoslavije ni več, lahko Tebi, ki sedaj to prebiraš, opišem njeno spoznanje. Ob tem se tudi vse bolj zavedam, da dokler njene skrivnosti ne objavim, mi bo njeno sporočilo ležalo na duši in dušilo srce vsake celice mojega telesa. 

Pripoved slovenske umetnice, slikarke Lize Lik

Leta 1987, na sprehodu ob prijetno šumeči Savinji (v stanovanju se nisva počutila varna), je Lizina pripoved tekla kot neustavljiva, dolgo zadrževana, zajezena besedna reka. Od dogodka je minilo že 20 let, kar pomeni, da celi dve desetletji ni mogla mirno spati. Valovi njenih besed in stavkov so se brez premora v svojem bistvu mešali z neustavljivim šumenjem mlade Savinje v njenem zgornjem toku. 

“Prve dni januarja leta 1967 se je pri meni, ki sem bila lahkoverna somišljenica partije, oglasil tovariš, pomemben član stranke, s katerim sva si bila blizu.” ””Da boš videla, kako močni smo, kadar kdo ne uboga našega vodstva, ti bom sedaj povedal nekaj, pa boš v bodoče bolj poslušna, ker tudi ti nenehno po svoje modruješ in svojeglaviš. Jutri zvečer glej televizijski dnevnik, da boš videla, kaj naredimo s tistimi, ki ne ubogajo.”” “Potem mi je še povedal, da jutri nekega vodilnega tovariša ne bo več med živimi, ker ne dela po navodilih in misli, da lahko misli po svoje. Mislila sem, da me samo straši in se šopiri, kot običajno, kadar kaj močnega spije. Vseeno sem gledala televizijski dnevnik in nič takega ni bilo v njem. Naslednjega dne se je tovariš ponovno razgovoril. Priporočila sem mu naj manj pije, ker mu to lahko udari na možgane.” ““Ti se kar posmehuj””, “se je razhudil”. ““Boš videla jutri. Dogodek smo morali preložiti, je nekaj prišlo vmes.”” 

“Naslednjega dne je bilo v televizijskem dnevniku objavljeno pretresljivo poročilo, kako je na avtomobilski cesti Zagreb - Beograd, v bližini Sremske Mitrovice, tovariš Boris Kraigher, slovenski narodni heroj, podpredsednik Zveznega izvršnega sveta, kandidat za predsednika zvezne vlade, doma iz Slovenskih goric, preminil v avtomobilski nesreči. Poročali so, da je omenjeni ugledni tovariš na poledici s svojim vozilom zaradi prevelike hitrosti zletel s ceste in pogubno treščil v edino drevo daleč naokoli.”

“Po televizijskemu dnevniku je k meni navdušeno prihrumel tovariš, ki je poprej napovedal dogodek. Bil je dodobra nalit”: ““Dobro je, da so ga pokončali, si videla?”” “A potem, ko je še nekaj spil, je s čelom udaril ob mizo in se nepričakovano bridko razjokal”: ““Ne vem, zakaj je bilo treba ubiti tudi njegovega sina, ki je bil z njim v avtomobilu.”” 

Ko je vse to povedala, si je Liza globoko oddahnila, mene pa je njena oddahnjena grenkoba stisnila v grlu. Že iz prejšnjih spoznanj porojena bridkost se je še okrepila v srcu vsake celice mojega telesa. 

Povzetek

Ubijalski slovenski in jugoslovanski ideologi so vedeli, da je vsaki lahkoverni osebi neprimerno lažje verjeti v avtomobilsko nesrečo, kot v naklepni mafijsko – politični umor. Zato so vsak tak načrtovan zločinski dogodek, podobno kot v mojem primeru na Gorenjki, praviloma vnaprej napovedalii vsem svojim, ki jih je bilo potrebno zastrašiti. Namen umora namreč nikoli ni bil samo umoriti drugače mislečo osebnost, potrebno je bilo tudi opozoriti ostale, da si ne bi upali misliti, govoriti in celo ravnati po svoji vesti. V ta namen je bilo koristno osebe, ki so kazale znake svobodomiselnosti, še pravočasno zastrašiti in si s tem prihraniti zahtevno organizacijo velikega števila “dogodkov”. Četudi je bil osnovni namen “avtomobilske nesreče” ali “samomora” brez sodbe umoriti neposlušno osebnost, pa so z nedvoumno zaupno napovedjo “dogodka” preveč pametne – še žive – tako uspešno miselno zakrčili, da je – na primer – Liza čakala 20 let, da se je o naklepnem in napovedanemu zločinu upala spregovoriti.

Pripoved slikarke Lize Lik me je nemalo pretresla. Še neprimerno bolj pa me je presunil dogodek, ki je sledil kmalu za tem, ko sem stresno spoznanje in pretresljivo duhovno prebujanje slikarke zaupal Matevžu Krivicu. 

••• SE NADALJUJE •••

POJASNILO IN OPRAVIČILO: >POVEZAVA

ODGOVORI NA VPRAŠANJA: >POVEZAVA

Na vrh

delo ciste vesti

vrednost naših del je bistveno višja od njihove cene

Copyright © 2007 - 2022 Cultura Europaea d.o.o. Vse pravice pridržane.

Ponatis vsebin je dovoljen samo na osnovi pisnega soglasja avtorja.

Za citiranje posameznih delov vsebin je potrebno navesti avtorja.