VHODNA VRATA

Iskalnik

Polica

PRIPOVED
RUDIJA KLARIČA

PISAVA:  A-  A•  A+

29.07.2021

Tema:

ŽIVLJENJSKA IZKUŠNJA

DRUŽINA 8.9.1989

Vsebina

12 – sreča v nesreči

PRELOMNICE NA MOJI ŽIVLJENJSKI POTI

••• preberi počasi ••• prebiraj večkrat •••

Rudi Klarič

02.08.2021

12

NEKOLIKO BRIDKOSTI

••• SREČA V NESREČI •••

Potem, ko sem leta 1987 v Ljubljani, oziroma natančneje v novem delu naselja Log pri Brezovici, uspešno opremil svoj zasebni slikovno zvočni studio z vrhunsko angleško opremo za slikovno digitalizacijo in s tremi najnovejšimi modeli Applovih računalnikov, je vse kazalo, da me nič ne more ustaviti. Tako je bila naša štiričlanska družinica – ob meni še tedanja življenjska sopotnica Magdalena, starejša hči Nataša in mlajša Mateja – kar spodobno preskrbljena. Mateja si je celo dala prebarvati svoj avto, Citroen Diano, v posebno živo rumeno barvo, saj se vendar kot oblikovalka ni mogla voziti v vozilu standardne barve, kot vsi drugi. 

V veri, da je moja podjetniška uspešnost v korist slovenstva in človeštva, pa je neka domišljava osebica v moji podzavesti prezrla pomembno dejstvo, da je – bolj kot sem bil osebnostno uspešen – naraščala tudi zaskrbljenost tistih, ki so brezpogojno verjeli v večnost enostrankarske vladavine mafijsko organiziranega jugoslovanskega komunizma. Jaz namreč niti za en sam trenutek svojega življenja v kaj tako nesmiselnega nisem mogel verjeti.

“Udbovci” – kot se jim je reklo – se niso preživljali samo z vohunjenjem, s prisluškovanjem, z zalezovanjem in naklepnim zločinskim ubijanjem drugače mislečih. Ker so bili vse bolj odvisni od mednarodnih kreditov jih je skrbelo, da bi v demokratičnem svetu neposreden umor neke svobodno misleče – mednarodno že uveljavljene osebnosti – lahko razkrinkal spretno prikrivano zločinsko poreklo njihove vladavine. Zato so v takih primerih raje uporabljali posredna sredstva, s katerimi so demoralizirali domnevne in zaresne sovražnike njihove države. Z “nesrečami”, s “samomori”, s spodbujanjem alkoholnega ali drugačnega omamljanja in organizirane čustvene ali denarne odvisnosti, so se spravljali nad otroke in druge bližnje osebe tiste osebnosti, ki jo je bilo treba prestrašiti in spraviti v stanje malodušja. S takim načinom delovanja in z organiziranim spletkarskim načinom širjenja zavisti, privoščljivosti in zaničevanja svobodomiselnosti, so med ljudstvo uspešno sejali in zasejali grozljivo vero, miselni plevel, da se mimo slepe podložnosti komunistično - socialistični partiji sicer da nekako preživeti, nikakor pa se mimo pripadnosti vladavini komunizma ne da uspeti.

Tovrstna preganjavica se je ohranila vse do danes, ko se v Sloveniji veliko število oseb obeh spolov le težko odloča za cepljenje proti ubijalskemu korona virusu. Nekatere  od teh oseb še danes verjamejo, da sta se s cepljenjem njihova država in ves civilizirani svet zarotila proti njim osebno. Podoben strah sem tudi sam lahko zaznal 1. decembra leta 1981, ko je letalo tedanjega slovenskega letalskega prevoznika Inex Adrie pri spuščanju na letališče korziškega glavnega mesta Ajaccio treščilo v goro San Pietro, pri čemer je vseh 180 oseb v letalu izgubilo življenje. Nesreča je na spletni wikipediji opisana kot “Kontroliran let v zemljo”: 

“Med postopkom je bilo pilotoma po radijski zvezi naročeno, naj spustita letalo na minimalno višino 2.073 metrov. Vreme je bilo slabo, vidljivost skoraj nična in letalo se je spuščalo v meglo. Med spuščanjem je varnostni sistem pred bližino tal oddal zvočni signal, ki je opozoril posadko, da je letalo nevarno blizu površju in da naj poveča potisk motorjev. Po krajšem zavlačevanju je posadka le začela dvigati letalo, da bi se izognila trku. Trud pa je bil zaman, saj je levo krilo udarilo ob goro San Pietro in se odlomilo. Letalo je zatem začelo vratolomno strmoglavljati in se naposled zrušilo na drugi strani gore. Vseh 180 potnikov in članov posadke je umrlo. Čas nesreče je bil 8 in 53 minut zjutraj po lokalnem času.​”

Nekaj dni pred tem “dogodkom” me je iz potovalne agencije Kompas poklicala tovarišica in me povabila na kratek letalski izlet na Korziko. Ker je bilo v letalu prostih le še nekaj mest, mi je kot televizijskemu reporterju ponudila brezplačen prevoz za vso štiričlansko družino. Moja podzavestna pustolovska osebica se je seveda nemudoma prebudila, navdušeno planila v zavest, potem pa se zgrozila in jezno našopirila, ko je Magdalena prijazno povabilo prijazne tovarišice odločno odklonila. Ker se je večinoma izkazalo, da ima Magdalena v svojih neomajnih odločitvah prav, sem tudi tokrat zavestno poslal svojo podzavestno miselno osebico pustolovko nazaj od koder je prišla. Tako seveda nismo šli. Vročinski in ledenomrzli energijski val mi je sočasno preplavil vse celice telesa, ko sem se zavedel, da nam je Magdalena z njeno odločitvijo vsem štirim rešila življenje. 

Ne zdi se mi verjetno, da bi bili “udbovci” oziroma njihovi načelniki, naročniki ali plačniki, tako skrajno pokvarjeni, da bi 180 domnevnih sovražnikov države organizirano zvabili na naročen (čarterski) polet in jih skupaj s posadko namerno ponesrečili. Lahko pa mi verjameš, da mi, ko sem tistega dopoldneva zvedel za nesrečo, ni bilo prav lahko pri srcu. 

Nekaj podobnega se je zgodilo čez nekaj let. Ta naslednji v vrsti “dogodkov” je bil za celotno družino tako pretresljiv, da se moja pamet za nobeno ceno noče spomniti niti letnice, kaj šele meseca ali dneva, četudi ima za njena leta še dokaj spodoben spomin. Ne morem reči zagotovo, vendar imam občutek, da se je to zgodilo kmalu potem, ko sem Matevžu Krivicu zaupal pripoved slikarke Lize Lik o naklepnem avtocestnem ponesrečenju Borisa Kraigherja. 

Tistega dne se je, ob času za kosilo, starejša hči Nataša pripeljala iz Ljubljane. Pretresena je povedala, da je na Tržaški cesti videla popolnoma raztreščeno Diano natančno enake barve, kot je bila Matejina. Nekaj časa smo se kar nejeverno gledali v hudi grozi. Prva je prišla k sebi Magdalena. Poiskala je številko policije in vprašala, ali kaj vedo o prometni nesreči na Tržaški cesti. Povedali so ji, da je dekle po imenu Mateja iz Loga pri Brezovici, vozilo Citroen Diano živorumene barve in na Tržaški cesti v trčenju z avtomobilom ljudske milice izgubilo življenje. 

Velika sreča je bila, da smo bili vsi trije od groze še vedno okameneli in se nismo sesedli. Še večja sreča pa je bila v tem, da so se takoj potem odprla vrata, skozi katera je vstopila Mateja. Mateja se danes tega spomni takole: ko je vstopila v jedilnico, je skrajno začudena zagledala tri pretresene, pozelenele obraze, kako strmijo vanjo, kot v prikazen.

Kasneje sem izvedel, da v starem delu naselja Log pri Brezovici živi nekdo, ki ima tudi video studio. Ta nekdo je imel tedaj prav tako hči Matejo, enake starosti. Tej Mateji je bila všeč živo rumena barva Matejine Diane, pa je ličarju naročila, naj z natančno enako barvo prebarva tudi njeno Diano. Tudi njena Diana je bila registrirana na Vrhniki in je zato imela podobno številko na tablici. Po Tržaški cesti se je vozila v isti smeri, kot bi bila morala voziti naša Mateja, če naj bi prišla pravočasno na kosilo. Ali je to Matejo pomotoma, namesto naše Mateje najklepno ubil avto ljudske milice?

Naključje? Usoda? Pomota zločinske vladajoče mafije? Niti najmanj me ni zanimalo poiskati odgovor na ta vprašanja. Pač pa sem se odločil pridružiti slovenskim izseljencem. Izbral sem Avstralijo. Dlje od domovine, ki ji je vladalo zločinsko koristoljubje, se skoraj ni dalo izseliti. 

Veliko kasneje, ne vem več ali čez nekaj mesecev ali let, sem se nekega dne odpravil na drugo stran hribčka, v stari del naselja Log pri Brezovici. Našel sem hišo, na kateri je bila tablica z napisom VIDEO STUDIO. Nekajkrat sem pozvonil. Nihče ni odprl. Mimo je prišel sosed. Vprašal sem ga, kdaj bi se lahko nekaj pogovoril z lastnikom. Odgovoril mi je: “Z njim se ne da nič več dogovoriti. Odkar se mu je ponesrečila hči Mateja, ni več pri sebi.” “Rad bi šel na njen grob”, sem rekel, “verjetno je pokopana zgoraj na hribu ob cerkvi?” “Ne, pokopali so je na pokopališču na barju,” je še povedal.

Z Matejo sva letošnjo pomlad prevozila vsa bližnja pokopališča na Ljubljanskem barju, a nisva našla Matejinega groba. Pač pa sva naletela na grob štiričlanske družine, ki je izgubila življenje na Korziki. 

Moja sedanja življenjska sopotnica Ester me včasih vpraša, zakaj pišem o bridkostih, ki so vse bolj zakrčile srce vsake celice mojega telesa? Vselej ji pojasnim, da si na ta način razbremenjujem možganske celice in s tem celoten organizem osvobajam posledic dolgoletnega življenja v uničujočem energijskem polju navidezne komunistične ideologije, v resnici pa vladavine organiziranega kriminala, osebnega dobičkarstva, tihotapstva, hinavščine, laži, zastraševanja … 

••• SE NADALJUJE •••

POJASNILO IN OPRAVIČILO: >POVEZAVA

ODGOVORI NA VPRAŠANJA: >POVEZAVA

 

Na vrh

delo ciste vesti

vrednost naših del je bistveno višja od njihove cene

Copyright © 2007 - 2022 Cultura Europaea d.o.o. Vse pravice pridržane.

Ponatis vsebin je dovoljen samo na osnovi pisnega soglasja avtorja.

Za citiranje posameznih delov vsebin je potrebno navesti avtorja.