26.4.2015
Rudi Klarič
SLOVENSKI SODNI PONOS-1 - RDEČICA
V četrtek, 23. 4. 2015, je Ustavno sodišče RS objavilo odločitev, s katero je hkrati osvobodilo tri politične zapornike: Janeza Janšo, Toneta Krkoviča, Ivana Črnkoviča.
Da gre za politične zapornike, je sedaj dokazano. Vse stopnje sodišča pa so si v nasprotju s soglasno oceno odločitve Ustavnega sodišča, še naprej enotne: nič ni bilo narobe. Vodilne slovenske sodnice in sodniki se v en glas zgražajo:
“Politično smo razsojali pol stoletja, ne vidimo razloga, zakaj to nenadoma ne bi bilo več prav? Sodišče se na vso moč trudi preganjati korupcijo tako, kot to izhaja iz rdečice komunistične sodne prakse od leta 1945 naprej. Samo komunisti in njihovi somišljeniki smejo podkupovati ali biti podkupljeni, nihče drug, za nobeno ceno. Socialistično sodišče je že 75 let kontinuirano po nekdanji ustavi in uradni dolžnosti preganja, obsoja in kaznuje vse, ki jih smatra za sovražnike države. Vestnost (poštenost, pravičnost, dokazi ...), človekove pravice, brez sodbe umorjeni ... so nekaj drugorazrednega. Taka je pač komunistična sodna praksa in po mnenju vodilne pravne stroke v Sloveniji, bi bilo pridobitve tako dragocene sodne prakse več kot katastrofalno izgubiti in nadvse tvegano spremenili.”
Tako, kot doslej, tudi sedaj prav nikogar na slovenskem sodišču ne zadeva nikakršna odgovornost za to, da so bili trije državljani Republike Slovenije po nedolžnem zaprti. Saj gre le za drobiž v neizmerni količini doslej po krivem obsojenih.
Nihče ne bo odstopil. Delovali so pač v skladu z ukazi politične rdečice, prekipevajoče od moči slabe vesti - pač v skladu z dosedanjo sodno prakso.
Sodišče je opravljalo svojo osnovno partijsko dolžnost. Preganjalo je nasprotnike komunizma. Ko gre za koristi komunistov in njihove države, pač ni potrebno ničesar dokazati. Tako je bilo že od leta 1945 naprej in tako naj bi ostalo za vse večne čase.
Vodilne predstavnice in predstavniki slovenskega sodišča se zgražajo. Le kako je moglo Ustavno sodišče odločiti, da je sodba, ki so jo tako enotno potrdile vse stopnje, zanič? Ali to morda ne pomeni (o nepredstavljiva groza) začetek povsem nove sodne prakse?
V en glas se sodnice in sodniki slovenskega sodišča zaskrbljeno zgražajo:
“Le kako bomo poslej preganjali tiste, ki nas ne marajo in za katere mislimo, da kradejo, če pa ne bomo smeli nikogar več zapreti (niti za dve leti) brez trdnih dokazov, da je zločinec?”
“Kar brez panike gospodje,” jim iz onega (duhovnega) sveta v naš sodni svet, na ta sodni dan sporoča dobri vojak Švejk. “Nič hudega ne bo. Le človekove pravice bo potrebno upoštevati in začeti soditi pošteno, pravično, delati vestno, v skladu z ustavo in evropsko konvencijo. To ni prav nič groznega, če zmoreš vsaj malo spremeniti miselnost. Samo brez panike tovarišija ...”
A za njih, ki jim vlada njihova slaba vest, je misel, da ne bi smeli več obsojati brez dokazov, več kot grozna. Za brezvestne v slovenskem sodnem vrhu je kaj takega povsem nemogoče. Tega preprosto ne zmorejo. Niso se sposobni prilagoditi razvoju, odstopili pa tudi ne bi, saj se dobro počutijo kot del politične smetane.
Potrebno jim bo soditi. Trdnih dokazov, ki neizpodbitno, brez senčice dvoma dokazujejo številne njihove nepoštene in nepravične, brezvestne, vnaprej dogovorjene kontinuitetne sodbe (še tudi po letu 1992) je v vesoljnem (pa tudi mojem osebnem) računalniku ohranjenih več kot preveč. V prihodnjih dneh, ko bom utegnil, jih bom nekaj omenil pod skupnim naslovom SLOVENSKI SODNI PONOS. Naslov bom pisal s celotnimi besedami, da ne bi bilo neprijetne asociacije: “SS PONOS”.
fotografije so iz osebnega filmskega in foto arhiva rudija klariča
vrednost naših del je b