KOSOR–PAHOR ALI MAČKA–MIŠKO
18.5.2010
Rudi Klarič
VČASIH JE TREBA TUDI TVEGATI
Ne glede na to, ali prisluhneš trenutni slovenski vladni koaliciji ali poslušaš opozicijo, je spoznanje v vsakem primeru enako: sporazum KOSOR–PAHOR o arbitraži, za katero sta se pogodila JADRANKA in BORUT, je igra na srečo. Velika loterija.
Morda kdo misli: pa kaj, saj je vse v življenju tveganje. Res je. Še neprimerno bolj pa je pomembna resnica, da se tveganje za pol Piranskega zaliva bistveno razlikuje od tveganja – na primer – za pol litra terana. Tvegati za nekaj pijače in morebiti še za kosilo je športno. Tvegati za katerikoli del slovenskega morja je brezvestno.
IGRA BESED IN ZAPOREDJA
Površno gledano se zdi, da ima vsak od obeh hazarderjev enako možnost dobička ali izgube. Niti KOSOR niti PAHOR namreč ne moreta zagotoviti, kako si bo njun tihi dogovor razlagalo arbitražno sodišče oziroma tisti, ki bo razsodil.
Stvar je za Slovenijo izjemno nerodna predvsem zato, ker podroben pregled obojestranske pisne zaveze kaže, da odločitev glede morja v nobenem primeru ne bo mogla biti pravična. Prav v tej točki so slovenski pogajalci izrecno pristali, da bo razmejitev morja utemeljena na določilih mednarodnega pomorskega prava, kar pomeni, da je pri tem pravičnost le drugotnega pomena. V dogovorjenem sporazumu gre za igro besed in zaporedja, v kateri Slovenija tvega prednostno birokratsko in s tem tudi pravno neoporečno, a nepravično razsodbo, ki bi bila v korist Hrvaške na škodo Slovenije.
SLOVENIJA TVEGA VSE – HRVAŠKA NIČ
Nesporno dejstvo, da gre za igro na srečo, hrvaške strani niti najmanj ne moti. Sama namreč na pogajalsko oziroma igralno mizo glede meje na morju ni položila ničesar. Podpisala je dogovor o arbitraži, v katerem se ni ničemur vnaprej odrekla. Nasprotno pa se je slovenska stran v tveganem pričakovanju, da bodo arbitražniki glede morja pravično razsodili, vnaprej prostovoljno odrekla delu svojega morja.
Ker torej hrvaška stran v igro vnaprej glede slovenskega morja ni vložila ničesar, nima česa izgubiti. Z vso pomorsko-pravno gotovostjo in logiko lahko mirno računa na polovico Piranskega zaliva. Izkoristiti mora le veliko priložnost, ki so jo na igralno mizo lahkoverno, kot da gre za kosilo in kozarec dobrega vina, položili slovenski pogajalci. Pristali so, da se za določitev meje na morju uporabi pomorsko pravo, pri čemer pravičnost v tej točki ni niti omenjena, kaj šele zagotovljena.
ZA MAČKO PRAVIČNOST NE OBSTAJA
Hrvaška stran se zaveda enkratne priložnosti, da lahko mimo osvajalskega vojnega pohoda in mimo vsakršnega tveganja, zgolj s spretno diplomatsko pomorsko-pravno potezo, osvoji pol Piranskega zaliva. To ji lahko uspe edinole, če bo vztrajala v igri izkušene mačke z lahkoverno mišjo tako, da si glede morske meje prizadeva NE DOPUSTITI PRAVIČNEGA RAZSOJANJA.
Zato se Hrvaška (oziroma njena uspešna predstavnica JADRANKA) pravičnega razsojanja (kot vsaka prava mačka) otepa kot nočne more. Na vso moč se ji je mudilo podpisati sporazum o arbitraži. Značilno je, da za skupščinski pristanek na svoje ne-tveganje hrvaški pogajalci niso imeli omembe vrednih težav. Takorekoč čez noč je hrvaški posel tisočletja dobil dvotretjinsko večino. O enaki podpori za – Slovenijo tako zelo tvegan dogovor – bi slovenski pogajalci v slovenski skupščini lahko samo sanjali.
Če bi Hrvaška v ozemeljskih pogajanjih s Slovenijo pristala na vesten oziroma pravičen pristop, bi se s tem seveda odrekla tako vabljivi igri spretne mačke s prijaznim miškom. Če bi soseda hotela delovati človečno, bi vsekakor opustila prizadevanje, da si na pomorsko-pravno neoporečen način ob hkratnem odrekanju pravičnosti pridobi nekaj, kar nikoli ni bilo njeno. Vendar vztraja pri doslednem odklanjanju uporabe načela pravičnosti pri določanju morske meje. Tovrsten pristop ji edini omogoča ohranjati premoč ostrovidne mačke v soočenju z nekoliko hipnotiziranim miškom.
SAMOODLOČBA – POSLEDNJI VLAK
Ne da bi karkoli tvegala, bi na osnovi sporazuma KOSOR–PAHOR Hrvaška dobila del slovenskega morja, ki ji ob doslednem upoštevanju načela pravičnosti nikakor ne bi mogel pripadati. To pa SE NE BO ZGODILO, če bo večina slovenskih državljank in državljanov na referendumu obkrožila NE in s tem glasovala proti dogovoru o arbitraži.
Dokler soseda na mizo ne položi veljavnega dokumenta, s katerim bo dokazala, da je Slovenija pol Piranskega zaliva prodala, prepustila, podarila ali v igri na srečo zaigrala v korist Hrvaške, ta del slovenskega morja ne more biti hrvaški. Takega dokumenta, kot že rečeno in še enkrat poudarjeno: hrvaška stran ne bo pridobila, če bo večina slovenskih državljank in državljanov na samoodločbi dne 6. junija 2010 obkrožila NE.
Povsem očitno je, da se JADRANKI zadevo mudi zaključiti na čim bolj pravniško zakoličen način. To ji bo tudi uspelo, če večina v Sloveniji ne bo odprla oči in s samoodločbo izrekla odločni NE. V primeru, da se bo to zgodilo, bo od referendumskega izida prebujeni BORUT tudi glede morja na povsem nedvoumen način lahko ponovno zahteval in Sloveniji tudi zagotovil pravično razsojanje, do česar ima vso pravico.
POMOČI POTREBNA VLADA RS
Samoodločba dne 6. junija 2010 je dragocena, edinstvena, neponovljiva priložnost, da naše pogajalce odrešimo težave, v katero so zabredli s ponesrečeno logiko: v življenju je potrebno tudi tvegati. Pa so ponesrečeno tvegali malenkost – pol Piranskega zaliva.
Zaradi strahu pred priznanjem napake in posledično osramočenostjo doma in v svetu naši pogajalci brez hitre in odločne pomoči državljank in državljanov Republike Slovenije ne bodo mogli iz slepe ulice. Zaslužijo pa si čestitke za podporo samoodločbi, s katero jih lahko rešimo iz hude težave samo tisti, ki bomo obkrožili NE in s tem glasovali proti njihovemu tveganemu sporazumu o arbitraži.
JEZA IN VEST
Kljub temu, da gre za slovensko morje, mi je sosed, s katerim se sicer kar dobro razumeva, prostodušno pojasnil, da ne bo šel na referendum. Jezno je pljunil na samoodločbo rekoč: naj svoj drek sami požro tisti, ki so ga nasrali.
Kar zadeva mene, bom vsekakor šel obkrožit svoj NE. Moja vest mi zvesto šepeta, da zaradi tega, ker sem domača miš, še ni treba, da bi se kar brez odpora, prijazno in prostovoljno pustil požreti mački, ker je pač mačka, ki so ji prijazni miškoti všeč in ima tudi sicer miši rada. Zato verjamem, da bo ob vestnem štetju moj NE (pravilno obkrožen na glasovnici) nekaj prispeval h kasnejši pravični (namesto za mačko in slepe miši pravilni) rešitvi.
SAMO VESTNO POJMOVANO PRAVO SLUŽI PRAVIČNOSTI
Iz nekega odziva na ta moj neodvisni komentar je razvidno, da celo nekateri izkušeni pravniki verjamejo, da bodo arbitri v našem primeru izjemoma delovali pravično. Pri tem pozabljajo na kruto resnico, da bo v morebitnem arbitrarnem razsojanju tretjega za mizo sedela slovenska pravna miš na eni strani, na drugi strani sosedova pravna mačka, v sredini pa nekaj vmes, vsekakor pa tudi pravne narave oziroma značaja. Da bi slovenska pravna miš na sodnika, ki bo po vsej verjetnosti tudi pravnik, naredila večji vtis kot hrvaška pravna mačka, je malo verjetno. Pravično sodbo bomo dobili samo v primeru, da se nas Bog usmili in bo zategadelj sodba vestna.
DOBER PRAVNIK SLUŽI TISTEMU – KI GA PLAČA
Morda se komu zdi neverjetno spoznanje, da vsak pravnik, če je v vlogi zagovornika, zagovarja tisto, za kar je plačan. Pravičnost mu je pri tem prav malo mar. Taka je pač kruta resnica o pravnikih. Razsodba je torej odvisna predvsem od tega, ali se bo sodnik zmogel toliko dvigniti nad dobičkonosne navade in običaje pomorskega prava in večine pravnic in pravnikov, da bo razsodba vestna oziroma pravična. O tem, koliko je vestnih sodnikov v Evropi, nimam pojma. V Sloveniji pa še nisem slišal za niti enega samega.
Verjetnost, da bo sodnik v primeru slovenskega morja razsodil po mačji logiki – torej sledeč zgolj pomorskemu pravu, je neprimerno večja, kot da si bo delo otežil z iskanjem, tehtanjem in preverjanjem zakonov in dokazov za pravično rešitev. Dejstvo, da slovenska stran v točki, ki zadeva pomorsko mejo, pravičnosti izrecno ne zahteva, mu bo dobrodošel povod za pravno neoporečno, a nepravično sodbo glede Piranskega zaliva. Zato je obkrožiti NE na referendumski glasovnici še najmanj tvegana odločitev.
NE – JE PRAVICA IN PRILOŽNOST
Moj na glasovnici obkroženi NE, s katerim se opredeljujem proti pravno neoporečni, a ne tudi pravični igrici MAČKA–MIŠKO, je največ, kar v tej zadevi lahko naredim. Narediti moram pač vse, kar je v moji moči, da se ne bi zgodilo, kar se je slepim mišim že večkrat primerilo. Živ in še vedno boleč je primer, ko je šlo za slovensko Koroško. Slepe miši se tega ne spomnijo. Rade so slepe, da resnica manj boli.
Za mojo vest bi bilo ubijalsko, če bi vtaknil glavo v pesek in ne šel obkrožit svoj NE. Iz istega razloga tudi predlagam obema stranema, trenutni slovenski vladni koaliciji in trenutni opoziciji, da se tisti – ki tega niso zmogli doslej – vsaj še zadnji hip prebudijo in spregledajo.
Z jasnim NE lahko vsakdo dokaže, da ni zaslepljen niti prestrašen ali uspavan od hipnotičnega pogleda sosedove mačke.
Nekateri imamo bolj mišji, drugi pač mačji značaj. Vendar, kdor je po naravi miš, mora biti še toliko manj lahkoveren, zato pa bistveno bolj buden, priseben, zlasti pa vesten, če hoče biti človek in preživeti.
PRILOŽNOST ZA POPRAVNI IZPIT
Tudi če bi se zgodil čudež in bi bila zato pravniška arbitraža do nas neverjetno usmiljena, bi vseeno v naši in svetovni zgodovini ostalo za vselej zapisano dejstvo, da smo se glede našega morja lahkoverno, prestrašeno in zaslepljeno sami in samostojno odrekli načelu pravične rešitve. Referendumski NE sporazumu KOSOR–PAHOR pa bo pomenil zgodovinsko dejstvo, da Slovenija razume vsak zakon, vključno s pomorskim pravom, kot nekaj, kar naj služi in mora služiti pravičnosti, kar mora biti v bodoče del vsake naše zahteve.
Prepustiti odločitev pravu, sprejeti tvegano igro na srečo in odstopiti od povsem nedvoumne zahteve po pravičnem odločanju o slovenskem morju, bi bilo zame brezvestno dejanje.
Z odločnim NE dogovoru KOSOR–PAHOR bomo dobili vsi skupaj čas za popravni izpit.
NE – KORISTEN TUDI ZA HRVAŠKO
Referendumski NE bi bil – dolgoročno gledano – koristen za vse, tudi za hrvaško stran. Zavajajoč dogovor, ki nekomu omogoča na nepravičen oziroma brezvesten način pridobiti v last nekaj tujega, ČLOVEKU ne more prinesti sreče. Tak dogovor lahko zgolj navidezno in zelo kratkoročno osreči samo miš ali mačko, ne pa tudi vestnega človeka.
Dobiti kaj po nepravični poti je podobno, kot če se v hudem mrazu rešuješ tako, da se lahkoverno pomočiš v hlače. Sprva ti bo sicer prijetno toplo, prav kmalu pa bo tvoj ponos nepopravljivo – zmrznil.
ČLOVEČNOST ALI ARBITRAŽNOST?
Hrvatje imajo imeniten dalmatinski pregovor: AKO SMO LJUDI, DOGOVORIT ČEMO SE! Po slovensko bi se temu reklo: ČE SMO ČLOVEČNI, ZA DOGOVOR NE POTREBUJEMO TRETJEGA. Seveda pa ta pregovor velja izključno samo za LJUDI oziroma za ČLOVEKA. Mačkam in mišim ta stopnja razumevanja ni dostopna.
V KAKŠNI DRUŽBI ŽIVIM?
Z zanimanjem pričakujem, kaj bo pokazala samoodločba v zvezi s sporazumom o arbitraži glede slovensko-hrvaške meje. V tej samoodločbi zame ne bo ne poraženca ne zmagovalca. Bo samo podatek, v kakšni družbi živim in ustvarjam. Šesti junij 2010 bo zgovorno pokazal in dokazal stanje vesti v Sloveniji.
fotografije so iz osebnega filmskega in foto arhiva rudija klariča
vrednost naših del je b