24.06.2014
Rudi Klarič
NEDOLŽNI SO KRIVI, KER SO NEDOLŽNI
Nekoga je tako zelo zaskrbela usoda nečakinje strica X, da mi je ogorčeno sporočil, naj se ne igram z usodo nedolžnice. Dolžan sem ga pomiriti. Dekle je že dodobra odraslo in je že celo rodilo nadležnega otročaja neznanega spola, kar bi po splošno veljavnih načelih mednarodne letalske, pomorske, kopenske in podzemske vladavine prava zadoščalo za sklep, da ni več tako zelo nedolžna.
Povsem drugače pa bi seveda lahko razsodil slovenski sodniški lobi pravnih lobistov. Pri pisanju odločbe, sklepa ali sodbe bi se slovensko najvišje sodišče v imenu ljudstva vsekakor naslonilo na lokalno politično sodno prakso. Ta praksa je enaka, naj gre za kakršno koli področje.
Za prakso, po kateri slovenske sodne lobistke in lobisti razsojajo lokalno (torej v lokalih), je lisičji kašelj narediti, da so nedolžni krivi in krivi nedolžni. To je bila v času SRS vsakdanja sodna praksa, ki jo vsi dosedanji predsedniki RS prizadevno negujejo. S svojo vestjo si prizadevajo skleniti kompromis: z besedami so prisegli po novem, v praksi pa ohranjajo zvestobo stari prisegi: “Dragi Tito, mi ti prisegamo, da s tvoje poti ne zaidemo.”
Najbolj zgovoren primer zadnjega časa je vsekakor Janez Janša, ki je bil obtožen smrtnega greha, spoznan za krivega, obsojen zato, ker ničesar ni zagrešil, in bil kaznovan samo zato, ker niso znani niti kraj niti čas niti višina neznane podkupnine, o kateri sodišče ne ve nič in tudi obsojenec ne. Kriv je torej samo tega, da ni prejel podkupnine od tožilstvu in sodišču povsem neznane osebe.
Od leta 1945 se je med slovenskimi lobistkami in lobisti uveljavilo obvezno prepričanje, da smo v Sloveniji prav vsi bolj ali manj podkupljivi. To vero je porajalo pravno dejstvo, da nihče ni smel nekaznovano govoriti po svoji vesti. Vestnega govorjenja si ni smel privoščiti niti doma, kaj šele v gostilni, če je želel prejemati plačo (podkupnino). Pogoj za socialno oskrbo družine je bil, da so se vsi člani družine in bližnji odrekli razmišljanju in govorjenju po svoji in tuji vesti. Za govor po vesti se je v slovenskem pravosodju uveljavil pojem: VERBALNI DELIKT.
Vest je bila v času SRS resnično najbolj nevarna, najbolj prezirana in najbolj preganjana reč. Šepetaje so se upali izvajali verbalne delikte samo tisti, ki se niso javno uveljavili. Nekoliko več glasnosti so si lahko privoščili tisti, ki so živeli v tujini, ali tisti, ki smo veliko potovali in smo si prizadevali svojo vest mednarodno uveljaviti.
Politični sodni proces proti Janezu Janši je jasno javno opozorilo, da moramo spoštovati brezvestno slovensko sodno prakso, ker sicer se nam prav lahko primeri še kaj veliko hujšega in bolj skritega kot se kontinuirano dogaja Janezu Janši.
Prosim Te, da budno spremljaš mojo spletno stran. Če nekega dne ne bo več mojega besedila ali pa bo cela spletna stran izginila brez sledu in slovesa, potem se mi slabo piše. Takrat bom nujno potreboval Tvojo pomoč, kot danes Janez Janša potrebuje pomoč vseh vestno delujočih politikov, sodnikov, novinarjev, delavcev, kmetov ... skratka vseh, “ki dobro v srcu mislimo”, kot je nekoč zapisal France veliki.
O obljubljeni razlagi, zakaj Janša ni zaprosil za odlog prestajanja kazni, pa bom pisal jutri, na peti dan njegovega prestajanja kazni. Spet se je namreč pojavila nečakinja strica X z zanimivimi podatki.
Trenutno je za mojo zvesto zaveznico X vsaka skrb odveč. Pogumnica je še zelo živa. Nihče je ne sumi. Na prvi pogled je namreč enaka kot stric A (boter): prijazna je z javnostjo. A le na prvi pogled. Boter, njen sorodnik v neznanem kolenu, je na površju prijazen, globina njegove duše pa je prepolna slabe vesti, ki se je sploh ne zaveda.
Tudi nečakinja strica X je prijazna z vsemi, a v globini prekipeva od čiste vesti. Zato nbotra in stricev - enako kot jaz - niti najmanj ne sovraži. So za najino zdravje dragoceni. Spravljajo naju v smeh.
fotografije so iz osebnega filmskega in foto arhiva rudija klariča”‹
vrednost naših del je b