04.07.2014
Rudi Klarič
MOČ RESNICE
Potem, ko je prebrala moj prejšnji neodvisni komentar, se je NSX jezila name.
“Nekaj norcev te vpraša, kaj je to lustracija, pa že napišeš cel traktat o tem. Kaj misliš, koliko bralcev boš dobil s tako zateženo temo?”
“Prav malo me briga, koliko bralk in bralcev zanimajo moje vsebine. Tistim nekaj, ki jih zanima, kar pišem, in ki to cenijo, pa sem dolžan ponuditi zdravilno resnico in ne marketinške zlaganosti. Zate vem, da boš prebrala vsak moj neodvisni komentar, četudi bo grenak in zatežen, ker veš, da za Tvoje jajčnike, maternico, pljuča, jetra, želodec, ledvice, srce in hrbtenico potrebuješ čisto (četudi grenko) zdravilo. Če ne boš več hotela jemati tega zdravila, to ni moj problem. Ker nisem odvisen od nobenega strica, lahko pišem po svoji vesti in ne tako, da bi bilo vsakomur všeč.”
Potem sem se globoko oddahnil in lahkega srca opisal, kaj se je dogajalo v Sloveniji potem, ko se je izkazalo, da Jože Pučnik in Janez Janša lahkoverno verjameta, da se bodo zločinci sami od sebe poboljšali.
Opazivši lahkovernost obeh osamosvojiteljev si je voditelj mreže komunistov globoko oddahnil. Stopil je na govorniški oder na Trgu revolucije in oznanil, da nič več ne bo, kot je bilo.
Postal je vzgled prijaznosti. Celo tako dober je bil, da je nemudoma deponiral oziroma shranil (na toplem, suhem in varnem mestu) svojo partijsko knjižico.
Bil je videti “tako prikupno zmeden”, da so lahkovernice in lahkoverneži “takoj vzljubili ga”. Brez nepotrebnega odlašanja so ga izvolili za prvega predsednika neodvisne in samostojne Slovenije.
Bil je tako prijazen, da je brez vsakršnega truda dosegel, da so v času njegovega predsednikovanja vsi njegovi lobisti (prej komunisti) popolnoma enaki in isti ostali na ključnih položajih v informiranju, izobraževanju, znanosti, kulturi, umetnosti, bančništvu, gospodarstvu in celo zavarovalništvu in zdravstvu. Ko je prvemu mandat potekel, je bil za nadaljevanje tovrstne predsedniške politike izvoljen (enako prikupen in priljubljen) nekdanji predsednik komunistične Jugoslavije.
Če si je kdo drznil samo pomisliti na lustracijo ali celo na uvedbo sodne prakse čiste vesti, so nelustriranci na slovenski pravni fakulteti in v slovenskih medijih zagnali tak vik in krik, da se je moral revež zagabiti sam sebi in se je kar sam tolkel po glavi. Kar brez pravne in medicinske pomoči je moral sam sebi priznati, da je popolnoma nor, ker je samo pomislil na lustracijo in posledično sodno prakso čiste vesti.
Od osamosvojitve do danes v Sloveniji še nismo imeli predsednika države, ki ne bi izhajal iz omrežja zveze komunistov. Poudarjam: prav vsi doslej izvoljeni predsedniki samostojne in neodvisne Slovenije so neposredni dediči pol stoletja vladajoče zločinske organizacije.
Prikupni in priljubljeni predsedniki Slovenije so odgovorni za to, da so na zlati svobodi vsi, ki so imeli vplivne funkcije v stranki, ki je na znan zločinski način, na znanih krajih, z znanim zločinskim motivom, na mučeniški način pomorila na tisoče znanih in še neznanih žrtev - žensk, moških in otrok - brez groba in spomenika.
Imeli smo tudi neprikupnega predsednika slovenske vlade, ki je bil odkrito in pogumno kritičen do opisanega početja. Drznil si je misliti, govoriti, pisati in delati po svoji vesti. Ta je sedaj - v pouk in opomin vsem volilkam in volilcem - v predvolilnem političnem zaporu.
Niti eni sami sodnici in niti enemu samemu sodniku (od slovenske osamosvojitve do danes) zaradi nekdanje pripadnosti zločinski organizaciji še ni bilo treba zapustiti svojega položaja. Samo zato danes še vedno potekajo politični procesi v slogu brezvestne sodne prakse. Neprikupni in neprijazni Janez Janša je samo najbolj viden primer od mnogih.
Takega načina sojenja in obsojanja ne poznam samo po pripovedovanju. Od leta 1983 do danes sem ga dodobra izkusil tudi na lastni koži.
Da so bili do leta 1990 v Sloveniji zakonodajalci, tožilci, sodniki in rablji - komunisti, me že zdavnaj več ne moti.
Da morajo slovenske sodnice in sodniki po nalogu Vrhovnega sodišča soditi po brezvestni sodni praksi še danes in so zato celo plačani z denarjem ljudstva, pa je sramota in tragedija z uničujočimi moralnimi, zdravstvenimi, gospodarskimi in socialnimi posledicami.
Za to tragedijo so soodgovorni vsi dosedanji prijazni, prikupni in povsem nelustrirani predsedniki samostojne in neodvisne republike Slovenije. In seveda tudi vsi tisti, ki so jih volili. Jaz jih nisem. Niti enega samega od njih.
Radevoljno tudi priznavam, da verjamem, da jih ni izvolilo slovensko ljudstvo. Vsaj ne večinski del. Slebenskega naroda nimam za tako zelo duhovno neprebujenega. Izvolil jih je nekdanji državni aparat, ki je ostal po slovenski osamosvojitvi povsem nedotaknjen in vsestransko neprizadet.
Naj jih omenim te “izvoljence ljudstva”: Milan Kučan, Janez Drnovšek, Borut Pahor in še eden zaveden prvorazreden, ki je zavedno izjavil, da so povojni politični poboji v Sloveniji zanj drugorazredna tema.
fotografije so iz osebnega filmskega in foto arhiva rudija klariča
vrednost naših del je b