06.07.2014
Rudi Klarič
ZAVIST
Potem, ko je NSX v neznani slaščičarni, na lastne stroške počasi in skrbno pojedla gibanico prekmurskega izvora, si je globoko oddahnila. “To je torej opravljeno. Moram paziti, da preveč ne shujšam.” Potem je spila še kozarec vode.
“Kakšen odnos imajo strici do Evropskega sodišča za človekove pravice?” me je zanimalo.
“Z Evropo nimajo problemov. Boter svojim lobistom in stricem najmanj enkrat na mesec predava o tem, kako važno je, da gre vsaka pritožba vsakogar iz Slovenije na Evropsko sodišče skozi roke pravnice ali pravnika, ki je njihov človek. Ampak o tem Ti bom pripovedovala prihodnjič.”
Prosil sem jo, naj mi razloži, kakšna je razlika med botrovimi strici in njegovimi lobisti.
“Dobro vprašanje. Včasih jih je težko razlikovati. Večina od njih so kot dvoživke ali kameleoni. Praviloma pa gre tako: strici so sorodne duše - somišljeniki - zvesti pripadniki mreže partije, ne glede na to, ali so zadolženi za stranko ljubiteljev Zaresnosti, LDS, Slovenske demokracije, stranko strica Zokija, izjemno pametne Alenke, zvitega Erjavca ... Vse strice brez izjeme druži izvorna revolucionarna misel - Titova cesta - naša cesta. Strici praviloma ne ljubijo najbolj svojih tet. Pokojnega maršala Jugoslavije in njegovo pokojno stranko so dolžni po prisegi in deponirani knjižici ljubiti bolj kot sebe in bolj kot Slovenijo. So nesporni dediči njegovih misli, besed, dejanj za vse večne čase. Izvajajo enotno miselno usmeritev - Titova pot - Večna pot.”
Zanimalo me je, kaj strice najbolj boli.
“To pa je njihova največja skrivnost in ne morem o tem govoriti na glas.”
Iz previdnosti sem nemudoma vstal. Bal sem se, da bo spet naskočila moje uho, potem pa bom pozabil vse, kar mi bo zaupala. “Predlagam, da ne mešava zabave in posla. Najprej mi povej, kar me zanima, potem pa ostalo ...”
“No prav, vendar ne pozabi, kaj si obljubil.”
Hotel sem omeniti, da ne vem, da bi kaj konkretnega obljubil, a me je prehitela. Hitro se je ozrla okoli in začela šepetati. Če sem jo hotel slišati, sem se moral nehote primakniti. Ta ženska vedno doseže svoje.
“Torej, največja bolečina botra in stricev bi bila, če bi kdo po Netitovi poti dosegel, da bi bilo slovensko ljudstvo zdravo, bogato in srečno.”
“Ampak, Titova pot vodi državo v moralno in denarno propadanje.”
“To ni važno. Brezpogojna ljubezen do Tita in partije je nad vse - iber ales - kot bi dejal pokojni stric Adolf. Saj se še spomniš - Adolfova pot - naša pot, so govorili Nemci. Denarno in moralno so si opomogli šele potem, ko so sebi in svetu odkrito in brez odlašanja in slepomišenja priznali, da so slepo sledili zločincu.”
“Janša je torej v zaporu samo zato, ker si prizadeva za javno priznanje vseh, ki bi hoteli voditi slovensko policijo, vojsko, gospodarstvo, kulturo, izobraževanje, zdravstvo, pravosodje, politiko ..., da je bila Titova stranka zločinska organizacija?”
“Izključno samo zato! To je tiha in globoka bolečina botra in stricev. Če bi priznali, da so bili pripadniki zločinske organizacije, bi postalo sramotno še naprej služiti simbolom te organizacije in jih častiti. Odreči bi se morali krvavo rdeči zvezdi - svoji največji ljubezni - za katero so bili pripravljeni preliti kri kogarkoli.”
“Janša je torej botru in stricem nevaren, ker hoče, da bi Slovenija nehala hoditi po Titovi cesti, ločila osvobodilno vojno od simbolov zločinske organizacije in da bi postala močna, bogata in pravična država, vsaj toliko ali pa bolj kot so Švica, Nemčija, Švedska ...”
Zamahnila je z roko. “Ti nič ne razumeš. Tudi boter in strici si prizadevajo za zdravo, močno, bogato in zanje pravično Slovenijo, vendar izključno po zapriseženi poti maršala Tita, po maršalovi miselnosti, po maršalovi pameti, po maršalovi brezvestni sodni praksi ...”
“Ne razumem, kako da so prav vsi deponirani botri kot predsedniki osamosvojene Slovenije opustili uradno dolžnost, da razkrinkajo kriminalno sodno prakso, ki državo vodi v vse večje dolgove in pogubo!”
Odmaknila se je od mene, kot da sem kužen. “Ali si že kdaj slišal za ljubezen, kreten zarukani. Ko so živali zaljubljene, ne vedo, kaj delajo, pa naj gre za orangutane, šimpanze, gorile ali pavijane!”
Ko se je umirila, me je pogledala z ljubečim pogledom, splošno znanim iz znanega slovenskega filma Cvetje v jeseni.
Počasi se mi je začelo svetlikati. Seveda, za ljubezen gre. Strici, z botrom na čelu, bolj kot sebe, ljudstvo in domovino ljubijo Titovo cesto.
“Dolžna si mi še pojasnilo o botrovih lobistih.”
“Ah, botrovi lobisti!” Stresla je z glavo, kot bi se hotela znebiti nadležne misli. “Ti niso nikomur nevarni. Njihova pamet ima denar rajši kot sebe. Če gre za denar, jih ne moti ne Tito, ne Hitler, ne Stalin. Sodelovati in trgovati so pripravljeni z vsemi botri in vsemi strici sveta in vesoljstva ... Samemu hudiču so pripravljeni svetovati, kako bo zmagal na volitvah. Če bi se le dalo, bi za denar prodali vse svoje sorodstvo, z domovino vred. Če pa jih slučajno popade ljubezen, postanejo stricem neločljivo podobni in praktično enaki.”
“Z uporabo moje Prebujevalnice bi se oboji lahko rešili svojega prekletstva ...” sem ji hotel razložiti. Pa ni dovolila. Čisto od blizu mi je kot nekaj samoumevno naravnega zašepetala: “Da nisi slučajno pozabil, kaj si mi obljubil?”
fotografije so iz osebnega filmskega in foto arhiva rudija klariča
vrednost naših del je b