09.07.2014
Rudi Klarič
BRAZILIJA : NEMČIJA - 1 : 7
Včeraj ponoči sem si ogledal nogometno tekmo med Brazilijo in Nemčijo. Šlo je za to, katero moštvo se bo uvrstilo v zaključek svetovnega prvenstva.
Ne morem reči, da nemški športniki niso bili čustveni. Vendar so imeli čustva pod nadzorom. Delovali so neprimerno bolj prisebno od Brazilcev. Izkoristili so skoraj vse priložnosti, ki so si jih ustvarili.
Tudi ne pravim, da si brazilski nogometaši niso pripravili priložnosti. Verjetno so jih imeli celo več kot nemški. Vendar so vse, razen ene, zapravili.
Čustvovanje samo po sebi seveda ni nekaj slabega ali škodljivega. Prav gotovo imajo čustva v življenju človeka pomembno vlogo. Slabo pa se piše vsakomur, ki je žrtev čustvovanja. Zapravi odličen trening, znanje, moč, nadarjenost ... vse samo zato, ker je žrtev svojevoljnega čustvovanja lastne pameti.
V naslovu navedena včerajšnja nogometna tekma zelo nazorno dokazuje, da v spopadu s prisebnostjo čustvovanje nima nikakršne možnosti za uspeh.
Rezultat 1 : 7 za nemško reprezentanco natančno prikazuje razmerje moči med energijskim poljem čustvovanja in energijskim poljem prisebnosti.
Če bi bili Nemci žrtev lastnih čustev, bi jih nasprotno čustvovanje ne le na stadionu, pač pa celotne brazilske države zlahka onesposobilo. V tekmo pa niso vstopili na čustveni ravni. Zato niso bili dovzetni za energijsko polje čustvovanja domačinov. Nemoteno so udejanili svojo nadarjenost, izurjenost in moč.
Enako velja za merjenje moči med čustveno vodeno, povsem neprisebno sodno prakso v Sloveniji in proti tovrstni sodni praksi povsem nemočnemu posamezniku. Proti obstoječi sodni praksi ima v Sloveniji posameznik tolikšne možnosti, kot če bi nemško moštvo imelo na tekmi proti Braziliji samo vratarja, nasprotnik pa enajst nogometašev. Dokler bo veljala zločinska sodna praksa, je posameznik brez vsake možnosti za pravično, pošteno ali vsaj smiselno sodbo. Tovrstna sodna praksa izhaja iz časa, v katerem je nevestno vodena država in vsaka njena ustanova lahko okradja kogarkoli je želela.
Že od leta 1984 tedanja (in še vedno enaka) sodna praksa načrtno služi ohranjanju sovraštva do drugače mislečih. Žrtev tovrstne sodne prakse je tudi mednarodno spoštovani slovenski politični vodnik in voditelj Janez Janša, prvi in zaenkrat še edini od predstavnikov Slovenije, ki je predsedoval Evropski skupnosti.
Utegne se zgoditi, da bodo tete in strici iz ozadja (z botrom na čelu) zločinsko sodno prakso v Sloveniji ohranjali še leta, desetletja ... Vendar je obsojena na neizogiben propad že sedaj. Utemeljena je namreč na čustvovanju. Na ljubezni do lastne zločinske preteklosti in na nebrzdanem sovraštvu do ljudi čiste vesti.
V Janševih javnih nastopih nikoli nisem zasledil niti ljubezni do svojih somišljenikov niti sovraštva do svojih nasprotnikov. S spoštovanjem sem spremljal njegove javne nastope, odlične vsebine njegovih govorov in njegovo prisebnost, ki bi Slovenijo lahko vodila v sam svetovni vrh.
Organizirano sovraštvo proti predsedniku SDS izhaja iz utemeljenega strahu pred pravičnostjo in slabe vesti dedičev miselnosti, ki so s svojim bojem za oblast uspeli onemogočiti in na kriminalen način fizično uničili neverjetno število poštenih, pravičnih, domoljubnih Slovenk in Slovencev.
Janez Janša ni ukazal ubiti nikogar. Celo v vojnem času mu je uspelo obraniti Slovenijo z najmanjšim možnim številom žrtev na slovenski in tuji strani. Sovražijo ga samo tisti, ki branijo in častijo zločince, ki so v mirnem času morili in slovensko sodišče oropali starodavne časti in pravičnosti. Janeza Janšo in z njim vse “ki dobro v srcu mislimo ...” obsojajo tisti, ki so vzpostavili sramotno sodno prakso, ki je dolžna iskati pravne načine za obtožbo, obsodbo in kaznovanje ljudi čiste vesti. Namesto da bi po uradni dolžnosti varovala naše (človekove) pravice, varuje zločinsko sodno prakso.
Slovenija ni nikoli potrebovala sovraštva. Ne potrebuje ga niti danes. Potrebuje pravičnost, razsodnost in prisebnost, ki vodi po varni in zanesljivi poti do svetovnega prvenstva.
In kje je v tem trenutku najbolj mednarodno uveljavljeni, v svetu najuglednejši in v osamosvojitveni vojni dokazano najbolj prisebni, svetovljansko izkušeni slovenski politik? Kje je politik, ki bi lahko prispeval svoj posluh za pravičnost, poštenost in kritičnost v trenutku najhujše gospodarske, politične in moralne krize tako pogumno osamosvojene Slovenije?
Po zaslugi zaničevanja vredne sodne prakse slovenskega pravosodja je Janez Janša v času “svobodnih” volitev v zaporu. Ne more na svobodi voditi svoje stranke, sme pa gledati svetovno nogometno prvenstvo. Tako lahko občuduje prisebne izjemno uspešne športnike iz države, ki se je zmogla pogumno distancirati od svojih zločincev in njihove zločinske sodne prakse. Mi pa jih nismo mogli niti lustrirati. Kako naj bomo tekmovalni, če volimo ponosne dediče zločinov, za katere se niti pošteno pokesati niso zmožni?
Vse, kar je v tem trenutku v moji moči, je, da grem na volišče in volim Janševo SDS. In seveda to priporočam tudi Tebi. Za tako odločitev potrebuješ le malo prisebnosti. Če tega ne storiš, bo pač to zate in za Slovenijo - enako kot za čustvene Brazilce - samo zapravljena priložnost.
fotografije so iz osebnega filmskega in foto arhiva rudija klariča”‹
vrednost naših del je b