10.10.2014
Rudi Klarič
SE JE ZGODILO V LJUBLJANI
Včeraj zvečer sem si ogledal nogometno tekmo. Kot nalašč je bila spet ob polni luni.
Ne vem, ali sem nehote kaj prispeval po intuitivni poti ali pa si je kateri od navijačev ali morda celo od nogometašev prebral, kaj pravi moja vest o posebnem pomenu polne lune za športnike (in seveda tudi za ostale udeleženke in udeležence v življenju in v prometu).
Vsekakor je Kevin Kampl po tekmi omenil, da je bilo dobro, da: “si nismo upali preveč”. Tudi Katanec si ni upal preveč, je pa nemškega sodnika vseeno vprašal (nisem slišal, kaj) morda: ali se je učil nogometa pri naši sodni praksi. Katančev poseg očitno ni škodil in kmalu potem Nemec ni spregledal rokoborskega napada na Kembla v kazenskem prostoru. Tako so naši, kljub očitni premoči Švicarjev, uspeli zmagati. Ker si niso upali preveč, vendar niti premalo, je bila uravnovešenost in prisebnost slovenske reprezentance zadostna, da je Milivoje Novakovič uspel iz ene same resnične priložnosti žogo poslati skozi polmetrsko špranjo med v pravo smer letečima rokama švicarskega vratarja in levo vratnico. Švicarji pa kljub številnim zaresnim priložnostim zavoljo naše garaške obrambe in izjemno prisebnega vratarja Samirja Handanovič‡a nikakor niso mogli stlačiti žoge v za te namene postavljen okvir. Svoje je prispeval tudi neznani komentator neznane TV postaje, ki se ob dosojeni enajstmetrovki izjemoma ni spraševal: “ali je to sedaj priložnost?”
Ker na nedeljski tekmi v Litvi luna ne bo več tako polna kot včeraj, astrološke razmere seveda ne bodo enake. Kako torej pripraviti moštvo, da si bo upalo nekoliko več, vendar še vedno ne preveč. To pa – na srečo – ni vprašanje zame, pač pa za Srečka Katanca.
Ker je zgornja vsebina posvečena športu, sem za zadnjo objavo v tem nizu desetih pisem izbral naslednje:
DESETO PISMO
Se je zgodilo v Ljubljani (resnična zgodba):
Je bila neka fantovščina, pa so šli potem k ženinu domov (mogoče tudi ne k ženinu, ampak k enemu od ostalih tipov). Stanovanje v bloku. Pa ima tip v kotu v sobi spravljene smučke. In eden od pametnjakovičev pride na idejo, da če se kdo upa s smučkami spustit po štengah. Itak (!) se hitro en javi. Se obleče v smučarski kombinezon, na glavo da čelado in gre fiiiiiiiiiiiiiijuuuuuuuu po prvih štengah.... lahko si predstavljaš ropot.... pa nadaljuje po drugih... in tako dalje.
Pa grejo dol po štengah ostali za njim in v enem štuku vidijo na tleh žensko... hja... jo je zbil in ji zlomil roko. Ženska je pač prišla pogledat, kaj tak hrup?! :) Pokličejo rešilca in gospa se odpelje na urgenco. Tipe je mal skrbelo za gospo in grejo na urgenco za njo... pogledat, če je ok....
Na urgenci sprašujejo, kje je gospa... noben nič vedel.... jo opišejo, taka pa taka, zlomljena roka... itd. .... pa jih pošljejo na en oddelek do dohtarja... jo opišejo dohtarju... pa ta reče... pa je res bila ta gospa pri nas.... ampak smo jo poslali na psihiatrijo, ker je vztrajno trdila, da jo je v bloku zbil smučar ... !
(Ne upam si objaviti imena pisateljice, ker za objavo nimam njenega dovoljenja.)
V slovenskem zdravstvu, na sodišču, v kulturi, politiki ... je kot v športu, vremenu in na urgenci: nikoli nihče ne more predvideti, kako se bo končalo ... Včasih se zdi, da je v norišnici več normalnih kot zunaj. Kdo ve, ali ni nekaj podobnega tudi v zaporih?
PAMET ME ŠE VEDNO SPRAŠUJE:
Ali ne bi bilo bolje za Slovenijo, da pustiš sodno prakso in Janeza Janšo pri miru in se posvetiš samo Prebujevalnici in tistim, ki si prizadevajo, da bi našli pot iz težav?
MOJA VEST PA MI ŠE VEDNO PRAVI:
Vse denarne, zdravstvene in moralne težave slovenskega ljudstva izhajajo iz brezvestne sodne, zdravstvene in kulturniške prakse. Jo pustiti takšno kot je – in ji ne nastaviti ogledala – pomeni biti izdajalec ljudstva in krivoprisežnik.
fotografije so iz osebnega filmskega in foto arhiva rudija klariča
vrednost naših del je b