Danes ponovno objavljam Neodvisni komentar, ki sem ga napisal in na svoji spletni strani objavil dne 29. 8. 2008. Takole je bilo:
29.08.2008
Rudi Klarič
HIŠA JANEZA CERARJA
Zaradi pomote (ki jo je zagrešila po mnenju sodišča nezmotljiva Geodetska uprava) je postal lastnik hiše Janeza Cerarja nekdo drug.
Sodišče je popolnoma pravilno, a tudi povsem brezvestno razsodilo, da hiša pripada tistemu, ki je kot lastnik vpisan v popisu Geodetske uprave, ki je (glede na slovensko sodno prakso) nezmotljiva. Za brezvestno sodno prakso je dokument Geodetske uprave edini zveličaven argument za razsojanje o lastništvu nepremičnine. Zato se sodišče ni potrudilo poglobiti v rotenje Janeza Cerarja, ki je opozarjal, da gre za pomoto. Sodišču je povsem zadoščal papir Geodetske uprave. Zaradi nizke ravni duhovne prebujenosti in posledične vere v lastno nezmotljivost se sodišče ni vestno posvetilo možnosti, da bi se lahko nezmotljiva Geodetska uprava zmotila.
Če bi bilo tako prav, bi o lastništvu lahko razsojala kar Geodetska uprava. Pa ni tako. O lastništvu sme razsojati izključno samo sodišče. Geodetska uprava je le zmotljiva administrativna ustanova, ki ne more in ne sme o ničemer razsojati, pač pa mora le urejati dokumentacijo in pravilno vpisovati stanje. Sodišče pa odlikuje poseben privilegij, pravica, možnost in uradna dolžnost, da o lastništvu in vsem ostalem v življenu razsoja vestno, torej smiselno. Nemoralno in celo kaznivo je, če sodišče razsoja brezvestno, zgolj birokratsko. Vsako razsojanje mimo vesti je nesmiselno, nepošteno in krivično.
Iz nekaterih sodb “v imenu ljudstva” izhaja, da nekatere slovenske sodnice in sodnike prav malo zanimajo vest, poštenje in resnica. To ni nenavadno. Naštete vrednote so bile namreč v času vladavine rdeče brezvestnosti, drugotnega pomena. Povsem nebistvena za razsojanje je bila tudi vest in človekova temeljna pravica do poštenega sojenja. Še pomnite: “Dragi Tito, mi ti se kunemo...”. Prisegli so, da se bodo borili za rdečo barvo in bodo pripravljeni zanjo žrtvovati svojo vest ...
Po zaslugi slovenske pomladi, je ideološka pripadnost v slovenski javni upravi vsaj teoretično izgubila nekdanji prednostni pomen. Na prvem mestu naj bi bilo - zapriseženo - vestno ravnanje.
Primer Janeza Cerarja je eden mnogih, ki neizprosno dokazujejo, da slovenska sodna praksa še ni dojela pomena vesti pri razsojanju.
Brezvestno Ministrstvo za pravosodje ne čuti prav nobene potrebe, da bi komu iz ljudstva prisodilo, ali celo samodejno ponudilo vestno določeno odškodnino za mučenje, veliko trpljenje in škodo, ki jo je slovensko sodstvo povzročalo pol stoletja in jo še povzroča s svojo brezvestno sodno prakso. Namesto vestno določenih odškodnin si slovensko Ministrstvo za pravosodje za vsako ceno prizadeva zmanjšati oziroma zbanalizirati odškodninske zahtevke, ki prihajajo iz z brezvestnimi sodnimi postopki prevaranega ljudstva.
Ker ideologije še ni nadomestila vest, v sodni praksi zeva vrzel. Globoka, visoka, široka, gluha in slepa, hudo omračena duhovna praznina v glavah velike večine sodnic in sodnikov, v organizmu slovenskega sodstva in miselnosti Ministrstva za pravosodje.
Velika sreča Janeza Cerarja in ljudstva je bila, da je bilo takrat v vladi Janeza Janše že nekaj odgovornih ljudi, ki niso samo prisegli, da bodo delali vestno, pač pa so to prisego s svojimi dejanji tudi izvajali. V primeru hiše Janeza Cerarja se je za hip duhovno prebudil tedanji minister za javno upravo Gregor Virant. Močan preblisk vesti je spreletel tudi takratnega ministra za pravosodje Lovra Šturma. Sočasno se je - mimo nepotrebnega odlašanja - posvetilo tudi odvetniku Franciju Matozu.
Ni dvoma, da so navedeni trije svetilniki v tem (v nebo kričečem) primeru zmogli pokazati in osvetliti čisto, častno in vestno pot, ki jo omračeno od lastne prevzetnosti slovensko sodstvo še ni sposobno videti. Ali mora nujno priti do miselne, zdravstvene, ekonomske, pravniške, moralne ... katastrofe, da se zdrami vest ministrov, odvetnikov, sodnikov? Ali niso prisegli, da bodo po uradni dolžnosti vestno ravnali prav v vsakem primeru?
Predvsem zaradi brezvestnosti slovenskega sodstva in Ministrstva za pravosodje je pot do pravične, poštene in smiselne sodbe tudi v po-socialistični Sloveniji še tako zelo dolga, vijugava in tako zelo rada konča v slepi sodni ulici.
Če se slovensko sodstvo prav kmalu ne bo duhovno prebudilo, streznilo in začelo delovati vestno, bo postalo do take mere trhlo, plesnivo, poniglavo in gnilo, da ga nobena veja uradne medicine ne bo mogla pozdraviti.
fotografije so iz osebnega filmskega in foto arhiva rudija klariča
vrednost naših del je b