Delovanje
28.4.2015
Rudi Klarič
SLOVENSKI SODNI PONOS-2 - KONTINUITETA
Številni politični in strokovni pravni varuhi čednosti in ponosa slovenskega sodstva mi preko množičnih medijev sporočajo naslednjo miselnost:
Neobhodno je, da slovensko sodišče uporablja enako sodno prakso politično neprekinjeno že tričetrt stoletja.
Slovensko sodišče je hvalevredno, saj brez milosti preganja svojega političnega sovražnika že od leta 1945 naprej.
Samo pravoverni komunisti z deponirano partijsko knjižico in njihove politične pripadnice in pripadniki smejo mimo vsakega sojenja kontinuirano nekaznovano podkupovati ali biti podkupljeni.
Socialistično sodišče je vredno spoštovanja in bi moralo biti odlikovano, ker že 75 let kontinuirano učinkovito preganja, obsoja, kaznuje, se maščuje vsem, ki kritično ocenjujejo delovanje sodstva ali države.
Slovensko sodstvo kontinuirano deluje tako, da se v brezmejno dolgotrajnih sodnih postopkih mukotrpno trudi izumljati pravne, moralne in etične utemeljitve, ki omogočajo dosegati zaželjene politične razsodbe brez dokazov.
Vestnost, poštenost, pravičnost, verodostojnost dokazov, človekove pravice, brez sodbe umorjeni ... so za slovensko sodišče drugorazredne teme.
Če vse sodne stopnje nekoga obsodijo, da je kriv, je kriv za vse večne čase, četudi obstajajo za krivdo samo indični, iluzionistični oziroma namišljeni dokazi.
Za sojenje po načelu SS je vselej prioriteten interes države ali njene ustanove, človek, osebnost, posameznik je dosledno v subsidiarnem položaju.
Osnovno načelo SS: če obstajajo dokazi, ki bi bili v pomoč od države oškodovanemu človeku in v škodo države ali njene ustanove, jih je potrebno osmešiti, prezreti, izločiti, zavreči, uničiti ...
Predsednik Vrhovnega sodišča Slovenije in njegovi - še v pomladi leta 2015 ne morejo razumeti, zakaj njihova kontinuirana miselnost nenadoma ne bi mogla biti pravilna.
V slovenski pravni stroki prevladuje enotno mnenje: pridobitve tako dragocene sodne prakse, kot je socialistična, bi bilo več kot katastrofalno izgubiti. Brezvestno slovensko sodno prakso bi bilo nadvse tvegano spremeniti.
Potem pa (ali bi človek to sploh verjel?) kar naenkrat, nenadoma, nekega lepega dne, kot strela z jasnega – šokantno preprosta, enoglasna odločitev osmih (duhovno povsem nepričakovano prebujenih) članic in članov ustavnega sodišča:
“Če ni trdnih dokazov, nihče ne sme biti obsojen.”
Popolni šok za slovensko sodstvo, medije in ljudstvo. Bolj stresna bi bila samo še ustavna odločitev:
“Ne upoštevati, ali celo zavreči dokazni predlog, ki bi omogočil razsoditi po načelu prednostnega upoštevanja človekovih pravic, pomeni zločin proti človečnosti.”
Do popolne slovenske sodne katastrofe manjka samo še naslednja ugotovitev slovenskega Ustavnega sodišča:
“Vsakomur, ki mu je bila z ravnanjem sodišča povzročena škoda, je dolžna država brez nepotrebnega odlašanja povrniti pravično denarno odškodnino in zagotoviti tudi moralno zadoščenje.”
Fran Levstik slovenskemu sodišču sporoča iz duhovnega sveta:
“Kaj bo, kaj bo ... če se Brdavs ne ukroti?”
Moja vest mu odgovarja:
“Še sreča, da je vsaj Martin Krpan že izpuščen iz zapora.”
fotografije so iz osebnega filmskega in foto arhiva rudija klarič
vrednost naših del je b