19.09.2015
Rudi Klarič
O OSEBI PO IMENU
BOŠTJAN M. ZUPANČIČ
IN POSTOPKU ECHR št. 10894/11
Dne 9. februarja 2011 sem vložil na Evropsko sodišče za človekove pravice (ECHR) tožbo zoper Republiko Slovenijo, ker je v mojem sodnem postopku zoper nekega komunista (v skladu s slovensko komunistično sodno prakso) postopek v Sloveniji trajal 15 let in osem mesecev.
V tožbi so navedeni dokazi, da me je RS s komunističnim načinom sojenja, s komunističnimi političnimi in sodnimi kadri v vodstvu RS v sodnem postopku mučila 15 let. Kljub temu, da mi Evropska konvencija za človekove pravice jamči povračilo do celotne na zločinski način povzročene škode, mi je ECHR po nadaljnjih štirih letih postopka odgovorilo, da nima navade priznavati resnične povzročene škode. Delo si olajša tako, da priznava le pavšal. Tudi ECHR je torej kršilo mojo pravico do povračila z zločinskim delovanjem povzročene škode.
Spreletel me je srh. Vprašal sem mojo vest, ali je mogoče, da je tudi ECHR okužena s komunistično miselnostjo in slovensko sodno prakso.
Ko sem si podrobneje ogledal imena, ki so mi na ECHR sodila v mojem sporu s sodno prakso slovenskih komunistov in slovenskega komunizma, me je presenetilo v naslovu tega Neodvisnega komentarja navedeno ime:
BOŠTJAN M. ZUPANČIČ”‹
Nekoliko sem pobrskal po spletu in ugotovil, da gre za osebo, ki se je na prvih demokratičnih volitvah v Sloveniji odločila kandidirati v Združeni listi pripadnikov slovenskega komunizma. To stranko je ustanovil in vodil dolgoletni voditelj slovenske zločinske teroristične organizacije ZKS. Niti najmanjšega dvoma ne more biti, da gre pri ZKS za dolgoletno teroristično, zločinsko organizacijo, ki je po zločinih in sodni praksi povsem primerljiva s fašistično in nacistično nedemokratično vladavino.
Zgodovinsko neovrgljivo dejstvo je, da so slovenski komunisti vsaj tako uspešno kradli, lagali, ponarejali, izsiljevali, podkupovali, se pustili podkupovati, po krivem obsojali, morili ... kot jugoslovanski in sovjetski veliki učitelji.
Predpogoj za vstop v zvezo komunistov je bil bodisi popolna lahkovernost ali pa podkupljivost. Nihče od tistih, ki so (p)ostali pripadniki pravne in moralne naslednice zločinske organizacije, ne more utemeljeno trditi, da ni vedel, da je pripadnik najprej teroristične, kasneje pa zločinske organizacije. Tega ni mogoče trditi že zato, ker so v času vladavine slovenskih komunistov že osnovne šole učile, da se je vse skupaj začelo s terorjem ilegalne teroristične organizacije. Komunisti so se v Sloveniji in Jugoslaviji uspeli polastiti oblasti na povsem enako nedemokratičen oziroma zločinski način kot komunisti v SSSR, fašisti v Italiji in nacisti v Nemčiji.
Po slovenski osamosvojitvi in uvedbi demokracije so dediči miselnosti zločinske organizacije utemeljeno lahko pričakovali nadaljnje koristi od te pripadnosti, saj je mreža komunistov razpolagala z vodilnimi položaji v politiki, gospodarstvu, novinarstvu, zdravstvu, izobraževanju, kulturi, pravosodju ... Pripadniki zločinske miselnosti so še naprej razpolagali z večino privilegijev, velikim premoženjem in tistim delom ljudstva, ki so ga uspeli s svojimi zločini na smrt prestrašiti.
Ker v Sloveniji ob demokratizaciji ni bilo lustracije, so pripadniki zločinske organizacije lahko obdržali svoje položaje. Mreža komunistov je ostala povsem neokrnjena. Če so le želeli, so lahko ostali tudi na položajih v pravu in sodstvu. Gre za nekaj podobnega, kot če bi fašisti ali nacisti po drugi svetovni vojni obdržali vse položaje v sodstvu in svojo sodno prakso. Zato seveda vse do danes Slovenija ne premore sistemskega zakona, ki bi prepovedal nadaljnjo uporabo sodne prakse, ki je bila uzakonjena v času vladavine zločinske organizacije. Tako se je v slovenskem sodstvu, tožilstvu in pravosodju lahko povsem neokrnjena ohranila komunistična miselnost in komunistična sodna praksa, skratka komunistično sodstvo.
Da pa je lahko neko sodno osebo – dokazanega somišljenika zločinske organizacije – v svoje vrste povsem nekritično sprejelo tudi ECHR, je zame in mojo vest nekaj povsem nepojmljivega. Oči mi je odprla šele za mojo vest šokantna sodba v postopku ECHR št. 10894/11, ki mi je na značilno komunističen način odvzela mojo pravico do pravične odškodnine.
V moji petnajstletni pravdi zoper dokazanega delikventa, nekega komunista, je slovensko komunistično sodišče razsodilo, da je dotični zlikovec nesporno kazensko kriv in da mi je povzročil izmerljivo materialno škodo. Nadalje je slovensko komunistično sodišče v odškodninskem postopku zoper dokazanega delikventa razsodilo tudi, da je dotični sicer nesporno kriv, da pa mu ni treba plačati odškodnine, pač pa, da moram jaz plačati njemu njegove sodne stroške. Temu je seveda pritrdilo tudi komunistični sodni praksi prezpogojno zvesto (nelustrirano) Vrhovno in komunistično Ustavno sodišče RS.
Torej sem se pritožil še na ECHR, da bi videl, kaj se bo zgodilo tam, kjer komunistična sodna praksa naj ne bi imela vpliva.
ECHR se je v postopku št. 10894/11 začelo z mojo tožbo truditi 9. februarja 2011. Dne 23. junija 2015, torej po štirih letih in štirih mesecih, je ECHR razsodilo, da mi je RS zaradi dolgotrajnega sodnega postopka dolžna plačati odškodnino v znesku 7.600 evrov. Tako so razsodile naslednje sodne osebe (citat):
Helena Jäderblom, President,
Boštjan M. Zupančič,
Aleš Pejchal, judges,
and Milan Blaško, Deputy Section Registrar,
Te štiri sodne osebe so potrebovale štiri leta, da so mi sporočile, da nimajo navade prisojati povzročene škode nikomur, ki mu je bila povzročena taka škoda kot meni. Pri tem jih sploh ni zanimalo, kakšna in kolikšna škoda mi je bila povzročena. Da bi bila njihova zabava še večja, so mi predhodno sporočili, naj natančno izračunam, dokažem in z dokumenti utemeljim višino povzročene škode, četudi so vnaprej vedeli (ali pa bi morali vedeti), da tovrstno škodo priznavajo izključno samo na povsem birokratski način – v pavšalnem znesku. Na ta način so mi povzročili še dodatno škodo, saj bi morali vedeti, da tako dokazovanje terja dodaten čas, denar in energijo. In to troje nikakor ni brez cene. Že samo na njihovo zahtevo izdelan strokovni izračun povzročene škode me je stal več kot odškodnina, ki so mi jo dosodili.
Po sorodni maniri kot slovensko komunistično sodišče mi je tudi ECHR sodilo nepravično, nepošteno, brezvestno in nečlovečno.
RS torej ni bilo treba plačati nikakršne odškodnine za dokazano škodo, ki mi jo je povzročila z dokazano nerazumno trajajočim sodnim postopkom. ECHR pa mi je s svojim načinom sojenja povzročilo dodatno škodo, namesto da bi mi bilo v oporo, četudi je nesporno, da mi je sodna praksa v RS tudi po podpisu Evropske konvencije za varstvo človekovih pravic povzročila ogromno škodo.
Postajalo mi je vse bolj jasno, da mi pripadnice in pripadniki komunistične miselnosti ne sodijo samo v RS, pač pa tudi na ECHR. Konkretno v mojem primeru v naslovu omenjeni slovenski somišljenik mreže komunistov, za katerega obstaja celo utemeljen sum, da je bil sodelavec protiobveščevalne službe nekdanje Jugoslovanske armade:
BOŠTJAN M. ZUPANČIČ
sedaj evropski sodnik za človekove pravice.
V mojem odškodninskem postopku zoper sodno dokazanega in sodno obsojenega, a odškodninsko oproščenega delikventa, mi je na ECHR štiri leta sodil dokazani somišljenik zločinske organizacije in me obsodil na pravnomočni odvzem pravice do učinkovitega pravnega sredstva in na pravnomočni odvzem pravice do pravične odškodnine – brez možnosti pritožbe.
Kaj takega je vredno doživeti.
fotografije so iz osebnega filmskega in foto arhiva rudija klariča
vrednost naših del je b