VHODNA VRATA

Iskalnik

Polica

PRIPOVED
RUDIJA KLARIČA

PISAVA:  A-  A•  A+

28.03.2021

Tema:

ŽIVLJENJSKA IZKUŠNJA

MOJ ŠESTI ROJSTNI DAN

Vsebina

5 – NEKOLIKO BRIDKOSTI - moj MALI zajec

 

PRELOMNICE NA MOJI ŽIVLJENJSKI POTI

••• preberi počasi ••• prebiraj večkrat •••

Rudi Klarič

28.3.2021

5

NEKOLIKO BRIDKOSTI

••• MOJ MALI ZAJEC •••

 

Čeprav se je zgodilo v septembru leta 1945, ko sem bil star šele šest let, mojega prvega zajca vse do danes, ko teče že leto 2021, nisem pozabil.

Takrat smo živeli v Kočevju. Za svoj šesti rojstni dan sem dobil dragoceni delček iz enega od paketov, ki jih je kot pomoč po vojni stradajočim evropskim državam takrat pošiljala Amerika. Darilo je bila sijoča prozorna vrečka z bonboni. Bili so podolgovati, štirioglati, vsak pa je bil še posebej zavit v bleščeč ovitek.

S tistimi sladkorčki v roki in z roko v žepu, da bi nihče ne mogel videti dragocenosti, sem postopal pred gostilno ob glavni kočevski ulici in bil srečen. Mati mi je zabičala, da vrečke ne smem sam odpreti, da bomo vsebino lahko okušali vsi, sestra Vidica in oba starša. Zlasti moram paziti, da mi zaklada kdo ne izpuli iz rok.

Zavoljo bogastva v moji roki je bil nadzavestni del moje duše še posebej buden in previden. V podzavesti so nenehno zaskrbljene osebice poskrbele, da je bila vrečka v močno zakrčeni dlani, globoko v žepu, na varnem. Kljub vsej nadzavestni in podzavestni previdnosti pa je moj obraz vseeno – mimo moje volje – zagotovo izdajalsko izžareval poseben svetniški sij, značilen za obdarovance.

Prav ob tistem času je usoda mimo prinesla prostodušnega fantiča ciganske narave. Ni bil bistveno starejši od mene, vendar se je že samo iz govorice njegovega telesa videlo, da je neprimerno bolj izkušen. V roki je imel platneno vrečko. Brez nepotrebnega odlašanja si me je pozorno ogledal: “Kaj imaš v žepu?”

Ne da bi ji mogel to kakorkoli preprečiti, se je v moji zavesti nenadno pojavila ena od mnogih samovoljnih podzavestnih oseb. Planila je iz skritih globin nezavednega in brez najmanjšega odlašanja priznala: “Bonbone”.

“Kje si jih dobil?”

“Od mame za rojstni dan.”

“Jaz imam pa v vrečki zajčka. Če lahko vidim bonbone, ti pokažem zajčka.”

Tedaj se je prebudila moja nadzavestna osebnost in me spomnila na mamina navodila. Previdno sem predlagal: “Prav, če stopiš malo stran.”

Fantič se je poslušno in miroljubno umaknil.

Prisebno, zavedajoč se nevarnosti, sem prinesel neprecenljiv zaklad na dan. Trdno sem stiskal vrečko v roki, kot mi je naročila mama. Pripravljen sem bil na ves glas kričati, če bi mi jo hotel kdo izpuliti iz rok. Na ulici je bilo dovolj mimoidočih, da sem se počutil varnega.

“Jaz imam pa zajčka, poglej.” Fantič je uslužno stopil bližje, priprl vrečko, da sem videl nežnega malega belega zajčjega mladiča.

“Ga smem pobožati?”

“Lahko, če si smem jaz ogledati bonbone.”

Ko sem prevzel vrečko z zajčkom in izročil bonbone, so mojo zavest iz podzavesti preplavila nepopisna čustva. Pogladil sem zajčjega mladiča in neka izjemno močna podzavestna oseba je v moji zavesti svojeglavo prevzela oblast in bi dala vse, da bi ga imela.

Fantič mi je predlagal zamenjavo. Zaupno je razložil, da je težava v tem, da je zajec sosedov in ga mora vrniti, sam ima povsem enakega in mi ga bo takoj prinesel, saj je prav blizu doma.

Brezpogojna ljubezen do zajčjega mladiča je preplavljala mojo zavest, odprla srce in prevzela celoten organizem s tako močjo, da niti opazil nisem, kdaj je druga pogodbena stranka odhitela skupaj z nič krivim zajcem in z mojimi bonboni.

Potem sem čakal.

Proti večeru me je mama našla še vedno čakajočega na istem mestu brez bonbonov in brez zajca. Takoj je razumela, kako in kaj.

Četudi so bila za mano leta druge svetovne vojne, kljub žvižganju granat nad zemljanko, ki nam je služila kot zaklonišče, pogoreli hiši in svinji, ki jo je od strahu zadela kap, navkljub nenadnemu vrtoglavo nizkemu grmečemu preletu vojaškega letala nad pogoriščem naše hiše, kljub grozi, ko mi je zdrsnilo in me je mama utapljajočega se zadnji hip rešila iz Kolpe, v vseh dotedanjih šestih letih mojega življenja nisem do tedaj nikoli niti za en sam hip izgubil vere v božansko lepoto življenja.

Ko mi je mati razložila, za kaj je pri zadevi Zajec šlo, sem se prvič v življenju počutil preziranega, zaničevanega, prevaranega, zavrženega, ničvrednega. Kot da bi se znašel na napačnem planetu, v napačnem življenju, v napačni družbi, ob nepravem času. Tiste moje podzavestne dobrosrčne osebe, ki so v vsakomur videle samo dobro, je preplavila neznanska žalost.

Skupaj z mojo mlado – še povsem neizkušeno nadzavestjo – sva dobila prvo bridko življenjsko izkušnjo s področja sociologije in psihologije.

Trajalo je približno pol stoletja, da sem končno spoznal, da sem na pravem planetu, v pravem življenju, v pravi družbi, ob pravem času. Moja poglavitna težava je bila (in je še), da bi nekatere čustveno omejene osebe v nezavednih globinah moje duše (še danes), namesto trezno, veliko raje razmišljale čustveno in posledično – skrajno lahkoverno. 

>>> SE NADALJUJE >>>

ODGOVORI NA VPRAŠANJA: >POVEZAVA

delo ciste vesti

Na vrh

delo ciste vesti

vrednost naših del je bistveno višja od njihove cene

Copyright © 2007 - 2021 Cultura Europaea d.o.o. Vse pravice pridržane.

Ponatis vsebin je dovoljen samo na osnovi pisnega soglasja avtorja.

Za citiranje posameznih delov vsebin je potrebno navesti avtorja.