VHODNA VRATA

Iskalnik

Polica

PRIPOVED
RUDIJA KLARIČA

PISAVA:  A-  A•  A+

03.04.2021

Tema:

ŽIVLJENJSKA IZKUŠNJA

NAJ BI POMIVAL POSODO?

Vsebina

6 – NEKOLIKO BRIDKOSTI - POMIVANJE POSODE

 

PRELOMNICE NA MOJI ŽIVLJENJSKI POTI

••• preberi počasi ••• prebiraj večkrat •••

Rudi Klarič

3.4.2021

6

NEKOLIKO BRIDKOSTI

••• POMIVANJE POSODE •••

Bil je čas slovenskega socializma. Pisali smo leto 1979. Na Zemlji sem bival že celih 40 let. Starejša hči Nataša je tega leta praznovala 16, mlajša Mateja pa 12 let od prihoda na ta svet.

V Sloveniji je takrat vladala vladavina prava, ki je – skupaj z ustavo – služila jugoslovanskemu komunizmu oziroma samoupravnemu socializmu. To je pomenilo, da so morale o vsem odločati najmanj podjetne in najmanj ustvarjalne osebe. Podjetne in ustvarjalne osebe, ki se niso podredile tej miselnosti, so pristale v zaporu, lahko pa se jim je zgodilo tudi, da so bile kar brez sodbe pokončane bodisi z avtomobilsko nesrečo, s samomorom ali drugo vrsto političnega, denarnega, kulturniškega … naklepnega umora. Ni čudno, da so se v tistem času najbolj podjetni izseljevali in je bilo gospodarstvo vse bolj kot jezdec na psu.

Dobrohotno bančno posojilo nam je usmiljeno utrlo pot do  montažne hiše Jelovica, v kateri sem živel z Magdaleno, tedanjo zakonito kraljico mojega življenja, obema že omenjenima hčerama, skupaj s psom Tobijasom in mačko ženskega spola z imenom Artur, oba neznane pasme.

Z Magdaleno sva si prizadevala hčeri vzgajati v samoupravljalskem duhu tako, da bi imeli vsi skupaj z državo čim manj težav. Jaz sem sicer imel v družini položaj direktorja, vendar je o vsem odločal delavski svet, ki ga je vodila Magdalena, hčeri pa sta imeli glasovalno pravico, Tobijas si je domišljal, da je predsednik hišnega sveta. Artur je ob vsaki priložnosti na svoj poseben način pokazala, da se požvižga na komunizem in socialistično samoupravljanje. Na srečo je znala samo mijavkati.

Delo v hiši je bilo razdeljeno s popisom del in nalog, ki je vseboval vsa nujna redna opravila od brisanja in sesanja prahu do pomivanja posode.

Tistega dne po kosilu sem sedel na klopi za mizo v jedilnem kotu kuhinje in premišljeval o tem, kako naj napišem scenarij za film “Svetovno prvenstvo”, v katerem naj bi v okviru moje novinarske delovne obveznosti v dokumentarno feljtonski redakciji tedanje TV Ljubljana pohvalno prikazal povojno preteklost Slovenije.

Iz moje podzavesti se je v zavest vsilila ena od večno zaskrbljenih oseb:  “Če boš prikazal resnico, boš ob službo in … ne vem, kako boš potem preživljal družino”. Po krajšem tuhtanju je sledil odgovor iz nadzavesti: “Če bo vsebina zlagana, boš dobil Tomšičevo nagrado … a boš ob čisto vest.” 

Naporno in odgovorno razmišljanje je prekinilo razburjanje delavcev v kuharskem delu kuhinje. Hčeri, ki se praviloma v ničemer nikoli nista razumeli, sta se izjemoma strinjali, da je hudo krivično, da se pri pomivanju posode na vsak teden menjajo samo delavci, direktor pa lenari za mizo, zavija z očmi, ne dela nič in vzdihuje od neznanskega napora.

Magdalena je brez najmanjšega odlašanja sklicala delavski svet, ki je odločil, da vsak delavec pomiva posodo po en teden. Po pomivanju je potrebno posodo odložiti na odcedilnik, jo potem obrisati in pospraviti. Temu je bil dodan sklep, da tudi direktor ni nič drugega kot delavec.

Odločitev je začela veljati takoj. Tisti hip sem se moral lotiti pomivanja posode. Opasal sem si Magdalenin predpasnik in se poskušal nekoliko pozibavati v bokih. Delavke so zasedle mojo direktorsko klop za mizo, me opazovale in se hihitale. 

Ker – enako kot Artur – nisem obvladal žvižganja, sem si pomivajoč krožnike polglasno prepeval: “… kako čudovito … ni mi treba razmišljati o scenariju … samo v topli vodi pomivam posodo in uživam … dekleta bodo razmišljala namesto mene, jaz pa bom gospodinjil … la-la-la …  kuhal … tral-la-la … pospravljal … hop-sa-sa … ah, kakšna sreča … ali bi človek to verjel …”

Kljub radosti, ki sem jo ob pomoči nadzavesti zavestno uprizoril, pa sem v podzavesti začutil, kako se je okrepila prastara bridkost, ki se je ohranjala in potihoma krepila že od izkušnje s prvim zajcem… “Jaz, ki raziskujem zgodovino človeštva in ustvarjam nadčasovne stvaritve, moram v tej družini, v tej butasti državi pomivati posodo ???”

Morebiti po tihem posredovanju gospodarja beline ali morda po nenadni duhovni prebujenosti, je delavski svet že naslednjega dne sklenil, da mi je v bodoče pomivanje posode najstrožje prepovedano. Mogoče je šlo odločujočim na živce to, da sem ob pomivanju tako brez posluha prepeval in užival. Vsekakor je bila odločitev utemeljena na ugotovitvi komisije delavske kontrole, da nekateri deli posode niso bili najbolje pomiti, drugi pa so bili pospravljeni na napačna mesta in je njihovo iskanje trajalo bistveno dlje kot traja pomivanje. 

Po nadaljnih 40 letih raziskovanja na tem svetu sem končno začel spoznavati, da je za kopičenje moje bridkosti v nobenem primeru niso bili vzrok Magdalena, Nataša, Mateja, pes Tobijas niti mačka Artur, pač pa le neizmerna domišljavost v moji lastni podzavesti. Tam je namreč – med mnogimi raznolikimi – bivala tudi svojeglava in samovoljno čustvujoča oseba, navdušena zbiralka in častilka številnih preobčutljivosti, zagrenjenosti, žalosti in prikritih zamer vseh vrst, katerih žrtev sem bil (pre)velik del svojega življenja …​

••• SE NADALJUJE •••

POJASNILO IN OPRAVIČILO: >POVEZAVA

ODGOVORI NA VPRAŠANJA: >POVEZAVA

delo ciste vesti

Na vrh

delo ciste vesti

vrednost naših del je bistveno višja od njihove cene

Copyright © 2007 - 2021 Cultura Europaea d.o.o. Vse pravice pridržane.

Ponatis vsebin je dovoljen samo na osnovi pisnega soglasja avtorja.

Za citiranje posameznih delov vsebin je potrebno navesti avtorja.