VHODNA VRATA

Iskalnik

Polica

PRIPOVED
RUDIJA KLARIČA

PISAVA:  A-  A•  A+

10.04.2021

Tema:

ŽIVLJENJSKA IZKUŠNJA

VLADAVINA ZASTRAŠEVANJA

Vsebina

7 – NEKOLIKO BRIDKOSTI - NA SMRT PRESTRAŠENI

PRELOMNICE NA MOJI ŽIVLJENJSKI POTI

••• preberi počasi ••• prebiraj večkrat •••

Rudi Klarič

12.4.2021

7

NEKOLIKO BRIDKOSTI

••• NA SMRT PRESTRAŠENI •••

 
Bil je oktober leta 1983. Zbrali smo se v projekcijski sobi nacionalne RTV, ki je namenjena uredniškemu ogledu novorojenih televizijskih vsebin pred prvo objavo. Na zaslonu so se vrstili zadnji prizori mojega 40 minutnega dokumentarnega filma Svetovno prvenstvo, dvanajstega iz niza Zgodovina Slovencev v filmskih freskah.
 
Vsebino sem zasnoval po svoji vesti, v nasprotju s pričakovanji urednika in njegovim zaželjenim čaščenjem povojnih pridobitev absolutne vladavine zveze komunistov. Vest mi je namreč sporočala, da bo učinek neprimerno večji, če bom svojo pozornost namenil dokazovanju škodljivosti sebičnih pridobitev ene same in edine vladajoče stranke. Moj iskren namen je bil, da bi se vse vodeči in o vsem odločujoči komunisti lažje in hitreje zavedli svojih napak, se popravili, in bistveno izboljšali svoje vladanje. 
 
Zaključek filma prikazuje francoskega krojača, ki si je sešil nenavadno oblačilo – po videzu nekaj med padalom in letalskim krilom – in objavil, da bo tako oblečen uspešno poletel z vrha Eifflovega stolpa. Dokumentarni filmski posnetek je presenetljiv in nekoliko stresen, saj je drzni letalec po kratkem oklevanju prav zares odskočil, poletel v globino … in se raztreščil na ploščadi. Ta prizor spremlja zaključno besedilo filma: “Kadar je še tako veličastno hotenje večje od človekove zmožnosti, nastopi uničenje.”
 
Očitno so bili tistega oktobra, leta 1983 (šest let pred padcem Berlinskega zidu in osem let pred prvo demokratično ustavo Slovenije) po ogledu moje filmske vsebine prisotni nekoliko presenečeni in močno prestrašeni. Tragično izkušnjo (pre)drznega krojača so namreč zlahka, a nemalo zgroženi, doumeli kot mojo povsem nedvoumno napoved neizbežnega konca vladavine slovenskega komunizma, če ne bo še pravočasno spremenil svoje miselnosti.
 
Po koncu moje filmske pridige je tovariš Aleks Štakul – nenadno poduhovljen – bistroumno dodal: “Amen.”
 
Potem je zavladala gluha tišina.
 
“Če to objavimo”, se je končno oglasil generalni direktor, tovariš Janez Vipotnik, “gremo vsi na Goli otok”. Po nekoliko minutah tuhtanja me je prijazno pogledal in prizanesljivo odločil: “Film je v redu, samo besedilo boš moral ponovno napisati”.
 
“Nimam kaj spremeniti”, sem opogumljen od njegove strpnosti branil svojo vest. “V besedilu sem navedel preverjena zgodovinska dejstva. Izbral in pojasnil sem jih z namenom, da bi odgovorni lahko sistem izboljšali”. 
 
Tudi urednik Dokumentarno feljtonske redakcije, tovariš Drago Pečko je opogumljen od prijaznosti tovariša generalnega srčno dodal: “Vse podatke je preveril zgodovinar tovariš dr. Janko Prunk in pisno potrdil, da gre v Rudijevem besedilu za nesporno dokazana zgodovinska dejstva”.
 
Tovariš generalni je postajal nekoliko živčno razrvan. Njegova odločitev ni dopuščala niti najmanjšega kompromisa. Ostro me je pogledal: “Vsebina mora biti napisana v našo korist. Če ne boš napisal novega besedila, te bomo vrgli iz partije.”
 
Previdno sem izustil: “Tega ne morete, ker sploh nikoli nisem bil član.”
 
Pretresen, da je sploh lahko dobil privilegij napisati televizijsko Zgodovino Slovencev nekdo, ki ni član, se je generalni odločil za grožnjo, ki je praviloma vselej zalegla: “Te bomo pa vrgli iz službe.”
 
“Tudi to ne bo šlo”, sem mu strpno razložil. “Sem že sam dal odpoved.” 
 
Tovariš Drago Pečko je uradno potrdil: “Rudi je film realiziral v odpovednem roku.”
 
Generalni je vstal: ”Vsem se vam je utrgalo. Ste čisto znoreli. Ta film nikoli ne bo objavljen.” In je odvihral iz oglednice.
 
Čez nekaj dni, natančno 22. oktobra 1983, je predsednik osnovne organizacije zveze komunistov politično informativnega programa slovenske televizije, tovariš Darko Marin, vodil partijski sestanek, na katerem je potekalo organizirano zgražanje nad nespornim dejstvom, da se je leta 1983 nekdo na nacionalni TV upal pisati in govoriti po svoji vesti. Prosil sem, da bi – kot obtoženi nečlan – smel prisostvovati na sestanku, vendar mi organizirane osebe niso dovolile, da bi smel svoj dober namen na njihovem sojenju kakorkoli zagovarjati. Kasneje sem izvedel, da je v tekmovanju v pljuvanju po moji vesti izmenoma vrstilo 12 oseb. Spoznal sem jih potem, ko mi je neka drzna oseba po navadni pošti poslala zapisnik, z dodanim jasnovidnim pripisom: “Rudi, morda ti nekoč pride prav.”
 
V zapisniku je bil naveden sklep da: 
  • se mi prepove vstop v prostore nacionalne TV
  • nobena moja že narejena in tudi nobena moja bodoča vsebina ne sme biti obljavljena v programu slovenske nacionalne TV
V moji dotedanji pisarnici palače nacionalne televizije sem pobral svoje stvari. Ko sem odhajal, me je v preddverju sočustvujoče prestregel receptor: “Rudi, prosim da mi izročiš kartico za vstop v hišo".  
 
V moji NADZAVESTI je srce igralo, prepevalo in poskakovalo od čiste sreče. Čutil sem radostno osvoboditev od vladavine brezvestnosti na nacionalni RTV.
 
V moji PODZAVESTI pa so povzročale nepopisno bridkost v zapisniku zapisane besede tovarišev in tovarišic. Ena od mojih podzavestnih osebic si je skrajno lahkoverno domišljala, kako sijajna bi lahko bila slovenska zveza komunistov, če bi se njene brezvestne članice in člani upali pogumno soočiti z mojo vestjo v filmu Svetovno prvenstvo. Jalovo prepričanje, da zmorejo brezvestne osebe – dokler so somišljenice, podpornice, članice, oziroma pripadnice zločinske organizacije – ravnati po svoji vesti, se je zahrbtno zagrizla v moj organizem in ga potihoma žrla. 
 
Raven moje duhovne prebujenosti v tistem času še ni bila dovolj visoka, da bi lahko z nadzavestnim delom moje duše lahkoverni podzavestni osebici pojasnil bistvo zadeve.
 
Danes vem, da je vsaka oseba, ki je članica zločinske zveze, v podzavesti na smrt prestrašena. Ni ji rešitve in ne bo ji rešitve, dokler bo ostajala somišljenica oziroma pripadnica organiziranega klana brezvestnosti. 
 
Samo v primeru, da se zave svoje sramotne in nizkotne zastrašenosti, ima taka oseba možnost, da se osvobodi in otrese strahu.
 
Ko se dvigne nad svoj podzavestni smrtni strah, lahko oseba pripadnica miselno in dejansko izstopi iz zveze brezvestnih. Pokesa se za svojo nekdanjo pripadnost zločinski organizaciji, se olajšano oddahne in se pogumno osrečujoče, končno osvobojena nasmehne – rešena vladavine na smrt prestrašenih. 

••• SE NADALJUJE •••

POJASNILO IN OPRAVIČILO: >POVEZAVA

ODGOVORI NA VPRAŠANJA: >POVEZAVA –

Na vrh

delo ciste vesti

vrednost naših del je bistveno višja od njihove cene

Copyright © 2007 - 2021 Cultura Europaea d.o.o. Vse pravice pridržane.

Ponatis vsebin je dovoljen samo na osnovi pisnega soglasja avtorja.

Za citiranje posameznih delov vsebin je potrebno navesti avtorja.