VHODNA VRATA

Iskalnik

Polica

PRIPOVED
RUDIJA KLARIČA

PISAVA:  A-  A•  A+

24.04.2021

Tema:

ŽIVLJENJSKA IZKUŠNJA

LJUDSKA MILICA 1985

Vsebina

8 – NEKOLIKO BRIDKOSTI - SREČANJE S SREČO

PRELOMNICE NA MOJI ŽIVLJENJSKI POTI

••• preberi počasi ••• prebiraj večkrat •••

Rudi Klarič

03.05.2021

8

NEKOLIKO BRIDKOSTI

••• SREČANJE S SREČO •••

 
Od mojega že opisanega prvega zajca, leta 1945 v Kočevju, do junija 1985, ko sem doživel dotedanje največje srečanje s srečo, so minila štiri desetletja.
 
Potem, ko so me leta 1983 na smrt zastrašeni in zavistni televizijski novinarski kolegi s slovenske TV razglasili za sovražnika države se je izkazalo, da obstaja za moje delo s kamero na domačem medijskem trgu bistveno večje zanimanje, kot sem pričakoval. Že v času službovanja na narodni televiziji sem v prostem času filmsko dokumentiral gradnjo prvih odsekov slovenskega avtocestnega križa. Ob pomoči mlajšega brata Darka, izjemno nadarjenega in spretnega podjetnika, sem dobil naročila za zasnovo in izdelavo predstavitvenih filmov od velikih državnih podjetij (zasebnih takrat seveda ni smelo biti). Tako sem polagoma začel ne samo vsebinsko, pač pa tudi premoženjsko bogateti, kar pa je imelo zanimive stranske učinke. Duhovno prebujena, politično neodvisna osebnost, zlasti še, če je denarno uspešna mimo članstva v monopolni stranki, je od neustvarjalnih, duhovno spečih a o vsem odločujočih in ukazujočih oseb nujno osovražena.
 
Ne vem, kako je pri drugih, a v mojem primeru se je z naraščajočo denarno močjo v podzavesti presenetljivo oglasila moja nova osebica – domišljavka. Posledica je bila naraščajoča vladavina predrznosti moje pameti in posledično je naraščala tudi njena nesramnost, ki je takrat še nisem zmogel niti znal obvladovati.
 
Po mojih dveh filmih, ki sem ju leta 1972 posnel v družbi s Tonetom Fornezzijem na poti z Elanovim čolnom izpod ljubljanskega Tromostja po Ljubljanici, Savi in Donavi vse do Dunaja, sem postal izjemno zanimiv za najširšo javnost. Še več spoštovanja mi je prinesel niz 23 filmov Človek brez meja s poti okoli sveta, s trgovsko čezoceanko Splošne plovbe. Po tem nizu so me še vedno cenili in spoštovali celo nekateri od tistih, ki bi me morali leta 1983 začeti po službeni dolžnosti sovražiti.​
 
Zanimivo je bilo, da velika večina ljudstva ni niti slutila, da so vsi moji že izdelani filmi in celo tisti, ki jih bom še imel namen narediti, za občinstvo slovenske narodne TV od oktobra leta 1983 naprej – za vse večne čase – najstrožje prepovedani.  Nekdo od teh, ki so bili o tem “na tekočem” me je posvaril: “Rudi, iz zanesljivega vira vem, da je tvoj telefon kontaminiran”. “Na tekočem” so bili seveda vsi, ki so občasno popivali v družbi koga, ki je delal za upravo javne varnosti oziroma za UDBO, kot se je takrat temu posplošeno reklo.
 
Dan pred otvoritvijo novorojene avtocestne štiripasovnice med Ljubljano in Naklom, me je poklical Matija Vilhar iz tedanje Republiške skupnosti za ceste. Takoj sem ga napadel: “Matic, še vedno nisem prejel vabila na otvoritev odseka Ljubljana - Naklo, saj veš, da moram posneti otvoritev, da lahko zaključim naročeni film o gradnji.” 
 
Vilhar ni bil prav nič prijazen: “Kličem te prav zato, da te posvarim, da se ne bi niti po naključju prikazal na otvoritvi, saj sam dobro veš zakaj.” Seveda sem dobro vedel, da so se kolegi iz RTV-ja potrudili, da bi me, kjer se je le dalo, čim bolj onemogočili. “Skrajno resno mislim” je nadaljeval in poudarjal vsako besedo: “Hafner, ki ima roko nad celo Gorenjsko, bo prerezal trak in te niti slučajno ne želi videti v svoji bližini. Opozarjam te, da se ti lahko zgodi kaj izjemno zoprnega, če boš prišel. Za RSC pa tako ali tako nikoli več ne boš delal filmov.”
 
“No”, se je moja domišljava osebica nemudoma svojeglavo ozavestila iz podzavesti, “potem pa najprej pozdravljam še vse ostale, ki mi sedaj prisluškujejo”. Poskusil sem domišljavico obvladati, a mi ni uspelo. “Da jim prihranim delo”, se je domišljavka šopirila naprej, “jim sporočam, da bom šel jutri zjutraj najprej posneti zadnje ure prometa na stari cesti, potem bom iz Šmarjetne nad Kranjem posnel panoramske posnetke, končno pa bom posnel še Hafnerja na otvoritvi”. 
 
Naslednjega dne zjutraj sem užival v lepem junijskem vremenu ob snemanju nepretrganih kolon osebnih avtomobilov tujih turistov, avtobusov in kaminonov, ki so se po preobremenjeni stari cesti plazile od Kranja proti Ljubljani v smeri Jardanskega morja. Potem pa na Jeprci, prav na sredi poti med Ljubljano in Kranjem – presenečenje. Nenadoma, kot bi odrezal, je promet v obe smeri izginil. 
 
Pred mano je kot po čarovniji samevala povsem prazna cesta, ki je še pred nekaj trenutki grmela, bučala, vrvela … prepolna najrazličnejših vozil. Neprijetno me je presunilo: “Zagotovo so me zavedli z napačnim podatkom o uri otvoritve in so že odprli štiripasovnico”. 
 
“Kar je, je”, sem pomislil in odpeljal naprej proti Kranju, da bi se povzpel na Šmarjetno. Z dokaj športno hitrostjo sem po začuda še vedno povsem prazni cesti brezskrbno brzel proti nadvozu nad železniško progo med Kranjem in Žabnico. 
 
Najprej sem pomislil, da se mi sanja, ko sem zgroženo dojel, da nasproti – po moji strani sicer povsem prazne ceste – z veliko hitrostjo naravnost proti meni v čelno trčenje drvi bela stoenka. 
 
Nekaj let nazaj mi je odličen pomočnik na snemanju pripovedoval o dveh komunističnih mladcih, ki imata za posebne namene prirejeno Zastavo 101 – “stoenko”, z na zunaj neopazno, a znotraj močno ojačeno karoserijo, za naklepno povzročanje smrtonosne avtomobilske nesreče. Nekoč mi je celo na nekem parkirišču pod blokom, v katerem sta stanovala, pokazal oba mladca, rekoč: “poglej si tista dva kratkolasa udbovčka, to sta ubijalca s stoenko”. 
 
Ko je bilo nasproti drveče vozilo na mojem pasu oddaljeno le še nekaj deset metrov, sem se v hipu znašel v nadčasovni razsežnosti. Čas se ni samo upočasnil, popolnoma se je ustavil – zame ga sploh ni bilo več. Okamenel od groze sem v vozilu zagledal dva na kratko pristrižena mladca. Ni moglo biti nikakršnega dvoma. Oba sta bila s pogledoma popolnoma osredotočena na naklepno trčenje. 
 
V neskončno kratkem trajanju nadčasovne razsežnosti, me je prešinilo miselno sporočilo gospodarja beline: “Če zaviješ na levo, te bosta zadela na levem pasu. Rekla bosta, da si zaspal med vožnjo, nenadoma skrenil na njun pas in se nista mogla izogniti trčenju”.
 
Takoj nato se je moj čas ponovno pojavil. Nisem utegnil zavirati. Sunkovito sem zavil desno iz ceste na brežino, mimogrede bliskovito prestavil za prestavo nižje, dodal plin do konca in močan sprednji pogon mojega audija me je srečno noreče in rohneče izvlekel po brežini nazaj na cesto.
 
Ko sem dodobra pretresen vozil naprej proti nadvozu čez železniško progo, sem na travniku zagledal dva ljudska miličnika na motorjih, ki sta dogajanje opazovala in sta po kolovozu zapeljala proti cesti. Opazujoč to, se je iz podzavesti oglasila že iz dogajanja z mojim prvim zajcem znana osebica lahkovernica: “Aha, sedaj se bosta zapodila za stoenko”. A nič od tega. Vozila sta za mano, dokler nisem zavil na Šmarjetno, kot sem načrtoval. Od tam sem opazil, da je avtocesta še vedno prazna, stara cesta pa je bila spet – kot po čarovniji – polno obremenjena. 
 
Še pravočasno mi je uspelo priti na otvoritev. S kamero na rami sem ob dolgi vrsti gradbenikov in ostalih povabljencev, kar brez vabila neustavljivo korakal proti traku, ki je čakal na prerez. Pri nekaterih osebnostih, s katerimi sem sodeloval med snemanjem gradnje, sem na obrazih opazil priznanje in osrečujoč  nasmeh, ko so me videle prihajati. Po drugi strani pa sem opazil tudi mrke poglede nekaterih oseb. Zaslutil sem, da so eni in drugi vnaprej vedeli, kaj naj bi se mi bilo zgodilo, kje in zakaj.
 
Ravno še pravočasno sem prišel do traku, da sem lahko povsem od blizu posnel tovariša Vinka Hafnerja, revolucionarja, imetnika reda za hrabrost, reda zasluge za ljudstvo II. stopnje, reda bratstva in enotnosti II. stopnje, reda partizanske zvezde III. stopnje in partizanske spomenice 1941, kako je prerezal trak. Čeprav je pravkar odprl prvi gorenjski odsek slovenskega avtocestnega križa, pa ni bil videti prav nič srečen, ko me je zagledal.
 
Zanimivo grozljiv dogodek je bil po eni strani koristen, saj je v moji pameti nekoliko zmanjšal njeno domišljavost in posledično predrznost. Po drugi strani pa se je močno okrepila bridkost moje podzavestne osebice lahkovernice. Z veliko zagrenjenostjo je srce vsake celice mojega telesa obremenilo črnogledo spoznanje, da živim v deželi, v kateri zločinci prejemajo najvišja državna priznanja samo zato, ker so se proslavili kot organizirani morilci drugače mislečih.
 
. ••• SE NADALJUJE •••

POJASNILO IN OPRAVIČILO: >POVEZAVA

ODGOVORI NA VPRAŠANJA: >POVEZAVA

Na vrh

delo ciste vesti

vrednost naših del je bistveno višja od njihove cene

Copyright © 2007 - 2021 Cultura Europaea d.o.o. Vse pravice pridržane.

Ponatis vsebin je dovoljen samo na osnovi pisnega soglasja avtorja.

Za citiranje posameznih delov vsebin je potrebno navesti avtorja.